Po ustaljeni sodni praksi nezadovoljstvo stranke z delom sodišča in morebitne nepravilnosti v predhodnem postopku niso razlog za prenos pristojnosti. Institut delegacije pristojnosti, utemeljen na zahtevi nepristranskosti, pride v poštev le v primerih obstoja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Takšnih okoliščin predlagateljica v obravnavani zadevi ni izkazala.
Pomembnost in prepoznavnost toženke znotraj svojega lokalnega okolja ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se morajo nanašati na sodišče v celoti in ne zgolj na posameznega sodnika.
Običajni kolegialni odnosi med člani pravniškega poklica in znanstva med sodniki sodišč različnih stopenj, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, in opravljanju dela sodnika v isti stavbi, v skladu z uveljavnenimi stališči ne pomenijo drugega tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
V sporih med gospodarsko družbo in članom njenega poslovodstva, ki ima sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi, se lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Zaradi navedene dvojnosti je za določitev stvarne pristojnosti v takem sporu odločilnega pomena vsebina zahtevka.
Tožnik vtožuje plačilo dogovorjenega prejemka za opravljanje funkcije poslovodje, in sicer izplačila nakupne opcije delnic po modelu "Stock Appreciation Rights" (SRS). To presega korporacijski vidik. Spor ne izhaja iz statusno pravnih razmerij med strankama ali iz odškodninskih zahtevkov strank, ki bi izhajali iz statusno pravnih razmerij med strankama, za razrešitev katerih bi bilo treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Zakonodajalec je določitev drugih vrst plačil prepustil kolektivnim pogodbam oziroma pogodbam o zaposlitvi, torej avtonomnemu urejanju. Pogodbena avtonomija pri določanju vrste plačil za delo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni omejena. Glede na navedeno ni ovire, da tudi dogovorjena nakupna opcija delnic ne predstavlja drugega prejemka iz delovnega razmerja. Pravica do nakupne opcije delnic tudi ni le "ekskluzivna" pravica poslovodij. Do takega plačila so lahko upravičeni tudi delavci, ki ne opravljajo funkcije poslovodje.
Dejstvo je, da se sodniki in pooblaščenci strank (pretežno odvetniki) lahko med seboj poznajo, nekateri med slednjimi pa so nekoč bili sodniki, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje. Tudi če bi tožnikov pooblaščenec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP).
Upoštevati je treba tudi, da gre za eno večjih sodišč, z večjim številom sodnikov, tako da sodelavci med seboj niso nujno osebno povezani, kakor tudi to, da je tožnikov pooblaščenec na pristojnem sodišču opravljal sodniško službo več let nazaj. Na tem sodišču je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili pozneje in z njim niso bili niti v službenem odnosu.
Samo dejstvo, da o predlogu za izločitev predsednika sodišča (prve stopnje) odloča predsednik višjega sodišča, torej tisti sodnik, ki vodi poslovanje sodišča (prvi odstavek 7. člena Zakona o sodiščih), zoper njegov sklep pa ni posebne pritožbe (ampak lahko stranka odločitev izpodbija v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, o kateri odloča višje sodišče), še ne kaže na ogrožanje nepristranskosti vseh sodnikov višjega sodišča oziroma celega sodišča.
Nihče, tudi ne nosilci upravnosodne in pravosodne oblasti, ne more in ne sme posegati v neodvisni položaj sodnika pri odločanju in vodenju zadev, ki so mu dodeljene. Vsak sodnik mora v vseh primerih izključitvenih razlogov, pa tudi v primerih obstoja odklonitvenih razlogov, zaradi katerih bi bila njegova nepristranskost (ali le njen videz) utemeljeno vprašljiva, predlagati svojo izločitev (skladno s 70. in 71. členom ZPP).
Bistvo določitve drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi lažje izvedbe postopka drugje je ekonomičnost postopka, kar so objektivne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom. Z drugimi besedami: najlažje in najhitreje se opravi postopek pred tistim sodiščem, kjer je na razpolago večina dokazov.
Glede na navedbe v predlogu je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec dejansko biva.
Dejstvo je, da se sodniki in odvetniki lahko med seboj poznajo, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje, tudi če se v postopku znajde odvetnik kot stranka. Če bi toženec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP). To pa ne pomeni, da vsi sodniki tega sodišča ne bi mogli odločati po svoji vesti in bi bil okrnjen videz nepristranskosti. Navedbe tožnika o osebni povezanosti razpravljajočega sodnika s tožencem sicer ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj. To osebno povezavo pa je zanikal tudi razpravljajoči sodnik.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo strank z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti.
V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje. Niso pa te navedbe utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi sodišče odločanje o zadevi preneslo na neko drugo stvarno pristojno sodišče.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Predlog se zavrne.