Okoliščina, da je bil toženec v kazenskem postopku oproščen in da je bil v tej pravdi zahtevek zoper njega v prvem sojenju zavrnjen, ne zadoščata za razumen dvom v nepristranskost odločanja pravdnega sodišča.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da institut delegacije pristojnosti ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča, niti ni sankcija za njegovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo namreč stranke na voljo druga pravna sredstva. Očitkov na račun dosedanjega ravnanja pristojnega sodišča v postopkih zato ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP. Navedbe nasprotne udeleženke o vplivu zunajzakonske partnerke predlagatelja na delo organov pregona so povsem nekonkretizirane in dokazno nepodprte ter objektivno gledano ne morejo vzbuditi dvoma o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi. Zgolj subjektivni občutek nasprotne udeleženke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa prav tako ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
„Drugi tehtni razlogi“, ki lahko utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti, so po ustaljeni sodni praksi tudi okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko vzpostavljen dvom v nepristranskost sodišča. Okoliščina, da je predmet izpodbijanja sodna poravnava, za katero stranka trdi, da je bila sklenjena pod pritiskom (tudi) sodnice, utemeljenost teh trditev pa bi presojala ena od dveh preostalih sodnic na tem sodišču, je po oceni vrhovnega sodišča takšna okoliščina.
Zgolj mnenje toženke, da naj bi tožnikova partnerka vplivala na delo policije, centra za socialno delo in sodišča, brez navedbe konkretnih okoliščin in dokazov zanje, ne ustrezajo standardu objektivnega dvoma o nepristranskosti sojenja v tej zadevi.
Navedbe predlagatelja, s katerimi utemeljuje svoj predlog, odražajo predvsem njegovo nestrinjanje z odločitvami sodišč na vseh stopnjah. Te trditve pa same po sebi po mnenju Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo razumnega dvoma v nepristranskost sodišča.