Zgolj nezadovoljstvo dolžnice z Okrajnim sodiščem na Jesenicah in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.

Prvi tožnik se sklicuje, da mu je Višje sodišče v Celju z izpodbijanim sklepom kršilo človekove pravice do sojenja v razumnem roku in ni spoštovalo revizijske odločbe, ki je bila že izdana v tem postopku s strani sodišča prve in druge stopnje. Ne glede na to, da v predlogu ne konkretizira natančneje, zakaj bi po njegovem nepravilna odločitev višjega sodišča lahko vplivala na potrebo po določitvi drugega višjega sodišča, pa Vrhovno sodišče poudarja, da navedenih okoliščin že načelno ni mogoče subsumirati pod pojem "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena ZPP. S sodno odločitvijo nezadovoljna stranka ima na razpolago izrecno predvidene druge procesno pravne možnosti, ki zato ne morejo hkrati pomeniti tudi tehtnega razloga za delegacijo pristojnosti v pomenu navedene zakonske določbe.

Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej nasprotni udeleženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom Okrajnega sodišča v Mariboru, Okrožnega sodišča v Mariboru ter Višjega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta.

Prav tako pristojno sodišče v postopku za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo ne bo odločalo o obstoju očitanih kaznivih dejanj oziroma o pravilnosti in zakonitosti sodniških odločitev v njegovih drugih zadevah. Nezadovoljstvo nasprotnega udeleženca z izidom drugih postopkov pred pristojnim sodiščem pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.