Vrhovno sodišče je v preteklosti že pojasnilo, da na sojenje ne sme in ne more vplivati okoliščina, da je v postopku kot stranka udeležen odvetnik, ki ima sedež na območju pristojnega sodišča ali sicer pogosto nastopa pred tem sodiščem.
Če obstaja dvom v nepristranskost sojenja, je odpravi tega dvoma namenjen predlog za izločitev sodečega sodnika.
Več istovrstnih postopkov med istima strankama, kar ima lahko za posledico, da se v vseh teh postopkih večkrat ponavljajo ista dejstva ter predlagajo isti ali podobni dokazi, so za sodne spore okoliščine, ki na objektivni videz nepristranskosti ne morejo vplivati.
Tudi nezadovoljstvo ene od strank z izidi že končanih postopkov, ne predstavlja razloga za prenos stvarne pristojnosti na drugo sodišče.
Da je odvetnik ali odvetnica, ki večkrat sodeluje kot pooblaščenec strank v sodnih postopkih, dobro poznan med sodniki določenega sodišča ali več njih, je za sodišča v državi pogosta in običajna okoliščina, ki ne more predstavljati razloga za prenos krajevne pristojnosti.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo kršitev pri postopanju in odločanju sodišča (v drugih postopkih), oziroma sankcija za sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje v (drugem) postopku, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute.
V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS).