Tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na državo, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, nista imela nobene realne možnosti uresničiti pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo. Specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnika nista mogla zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči.
Smrtovnica za pokojno A. A. je bila nepopolna. Zapuščinsko sodišče se ne more zanesti na nepopolno izpolnjeno smrtovnico, ampak se morasamo prepričati (na primer s poizvedbo v matični rojstni knjigi), kdo so dediči zapustnika. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.
Vse navedbe prvega toženca so ostale usmerjene v zatrjevanje in dokazovanje njegovega vložka (v obliki nege in oskrbe zapustnice) k ohranitvi premoženja zapustnice, saj bi se ji to v primeru njene namestitve v ustrezen socialnovarstveni zavod ali strokovne pomoči delavcev takega zavoda na domu, zmanjšalo zaradi poplačila terjatev za tovrstne storitve. To pa je obogatitveni zahtevek, katerega pravni temelj je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju starše. Preživninska obveznost polnoletnih otrok, da po svojih zmožnostih preživljajo svoje starše, namreč nastopi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter niso podane okoliščine iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR (124. člen ZZZDR). Materialnopravno zmotno je zato stališče izpodbijane sodbe o neuporabi določb 190. člena in 198. člena OZ.
Petletna vsakodnevna in celodnevna oskrba bolne matere, ki je v vsem odvisna od pomoči drugih, presega običajno nudenje pomoči staršem in tudi presega izpolnjevanje naravne in moralne dolžnosti otrok do svojih staršev.