Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev te pravice in da se je ta lahko prenašala tudi izvenknjižno. Stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko tožniki z zahtevkom za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL uspeli le v primeru, če bi predložili pisno odločbo ali pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom za prenos pravice uporabe, je tako materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 249/2005 zavzelo stališče, da je lahko zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL utemeljen tudi, če tožeča stranka izkaže prenos pravice uporabe z ustno pogodbo, če je bila ta realizirana.
Če v okviru dednega dogovora sklenjena preužitkarska pogodba predstavlja samostojni pravni posel (preužitkarjev odstop dednega deleža za protidajatve in storitve prevzemnika), ki ne vpliva na siceršnjo razdelitev zapuščine med dediči, se usode preostalega dela dednega dogovora ta pogodba ne tiče in je mogoča razveza preužitkarske pogodbe zgolj med pravdnima strankama, ne da bi se s tem posegalo v pravni položaj drugih strank dednega dogovora, zato ni potrebe po uveljavljanju nujnega sosporništva.
Če pogodbeni namen strank ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.