Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD).
Določba ZD o nepreklicljivosti dedne izjave izhaja iz potrebe po zagotavljanju stabilnosti pravnih razmerij. Čeprav gre za enostranski pravni posel, ima ta premoženjskopravne posledice, primerljive z razpolagalnimi pravnimi posli. S preklicem dedne izjave bi namreč posegli v pravice, ki so jih že pridobili drugi. Stališče revidentke, da bi sodišče moralo v primeru, ko se kasneje najde obsežnejše nove premoženje, dopustiti preklic ali spremembo dane dedne izjave, bi bilo v nasprotju z jasnimi pravnimi pravili o nepreklicljivosti, nepogojnosti in zlasti s pravilom, da odpoved ne more biti delna. Prav zato pa ZD v drugem odstavku 138. člena ZD dediču daje možnost zahtevati razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Dedič, ki bo z zahtevkom uspel, bo skupaj z drugimi dediči postal univerzalni naslednik celotne zapuščine.
Ni pravilno stališče revidentke in nekaterih senatov višjih sodišč, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, če je s tem obseg zapuščine bistveno spremenjen. Sodišče seveda lahko pozove stranke, ali so v primeru, ko se kasneje najde novo premoženje, pripravljene skleniti nov dedni dogovor. Če pa do tega ne pride, lahko dedič, ki se je odpovedal dediščini, zahteva le razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Pri odločanju je treba uporabiti 46. člen OZ, po katerem mora biti zmota bistvena in opravičljiva.
Glede na to, da je sporna oporoka podpisana s strani zapustnika in dveh prič, daje videz pisne oporoke pred pričami. Oporoka torej obstaja, ker pa je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. To pomeni, da v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen.
Oporočno razpolaganje je mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu.