Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest.
Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka.
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Po petem odstavku 70. člena SPZ sta glede prevzemne prednosti solastnika pomembna še kriterija dosedanjega načina rabe stvari in potreb posameznega solastnika. Glede slednjega je sodišče pravilno ugotovilo, da je položaj udeležencev izenačen, saj nihče od njiju posameznega dela ne potrebuje nujno za reševanje stanovanjskega vprašanja, čemur je posamezni del v etažni lastnini primarno namenjen. Zato je v zadevi ključno, kakšna je bila dosedanja dejanska raba stvari in s tem povezana potreba solastnikov po ohranitvi lastniškega položaja.
Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.
Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.
Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.
Dejstvo, da tožnik v zadnjih letih ne prebiva več stalno v hiši na zemljišču, do katerega zahteva ugotovitev služnosti, ne preprečuje ugotovitve priposestvovanja služnosti. Prav tako ne dejstvo, da ima lastnik do nepremičnine še kak drug dostop. Služnost nastane že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za njeno priposestvovanje.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Predlagatelj postopka bi moral v primeru, ko je Republika Slovenija eden od nasprotnih udeležencev, sprožiti predhodni postopek, čeprav se spornega razmerja ne da rešiti parcialno, k sprožitvi predhodnega postopka zoper ostale, pa ni zavezan. Mejo je namreč treba označiti s trajnimi mejnimi znamenji, to pa je, če meja nedopustno odstopa od meje po podatkih katastra, mogoče le v sodnem postopku za ureditev meje. Predhodni postopek torej sodišča in države ne bi razbremenil, ampak bi postopek le podaljšal in podražil - to pa je v očitnem nasprotju z namenom 27. člena ZDOdv.
Sama okoliščina napačne oziroma preuranjene potrditve pravnomočnosti še ne omogoča sklepa, da so zaradi nje brez pravnega učinka vsi pozneje izdani akti v izvršilnem postopku.
Odločitev v navedeni pravdi ne pomeni odločitve o že obstoječi lastninski pravici prve toženke, od katere bi bila odvisna odločitev v predmetnem postopku, temveč o pravnem razmerju, na podlagi katerega bi lahko do spremembe sedanjega lastninskopravnega položaja prišlo šele v prihodnosti. Takšno vprašanje pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP.
Vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo ter je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi zatrjevano dolgoletno uporabo spornega dela nepremičnine kot ceste ter trditve tožencev o dogovoru, zaradi katerega naj prva toženka ob nakupu nepremičnine ne bi uveljavljala predkupne pravice, tožnika pa naj bi se v zameno zavezala sporni del nepremičnine nanjo brezplačno prenesti.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.