Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče.
Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno.
Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.
Navedba, da gre za javno površino, je v nasprotju z ravnanjem pritožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko ni nasprotovala elaboratu in ugotovitvi, da je predmetna sporna parcela dovozna pot k navedenim trem stavbam.
Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.
Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.