ZPP člen 112, 112/1, 184, 184/2, 184/3, 195, 277, 277/1, 318, 318/1. SPZ člen 25, 32, 33, 34.
motenje posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - sprememba posestnega stanja - dejanski odvzem iz posesti - opustitev posesti - dejanska posest - posestnik zemljišča - samopomoč - soposest - enotni sosporniki - neprimeren dokaz - sprememba tožbe - poprava in dopolnitev tožbe - zakonski rok - rok za odgovor na pritožbo - vročanje vloge v odgovor - rok za odgovor na tožbo - pravočasnost odgovora na tožbo - pravočasnost po faksu oddane vloge - zamudni sklep - pogoji za izdajo zamudne sodbe - presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe
Ugotovljeni prihod toženca na skupno zemljišče, sprehod okoli hiše in enourno zadrževanje na zemljišču ter snemanje in fotografiranje hiše, kar je presenetilo in vznemirilo drugo tožnico, a ni povzročilo nobenih objektivnih sprememb na stvari, izgube posesti, spremenjenega načina izvrševanja posesti tožnikov in ni otežilo izvajanja posesti, ne predstavlja takšnega dejanja, zaradi katerega je dopustno sodno varstvo posesti.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe - neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - pravica dediča do posesti stanovanja - dedni dogovor - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobra vera
Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.
ZFPPIPP člen 347. SPZ člen 8, 16, 18, 18/1, 37, 37/1, 66, 66/3, 105, 105/1, 124, 256, 256/1. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1-2. ZZK-1 člen 11, 11/1.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - predkupna pravica - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit - dejanska etažna lastnina
Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino.
Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcel. Celota, s katero se pri klasični lastnini na nepremičninah razpolaga, je parcela. Lastnina parcele (oz. parcel) daje pritožniku pravice, določene po SPZ, ne pa tudi zatrjevane predkupne pravice.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti z izvajanji glede funkcionalnega zemljišča. Slednje (tudi pripadajoče zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe – prim. 42. člen ZVEtL-1) sicer glede na utrjeno stališče v sodni praksi ni v samostojnem prometu in zato samostojno razpolaganje z njim ni dopustno. Vendar se ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča primeroma sklicuje na dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Pritožnik pa navaja, da so sporne parcele del prizidka oziroma stavbe in kot take po naravi stvari ne morejo biti pripadajoče zemljišče, potrebne za redno rabo te iste stavbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074682
SPZ člen 256, 256/1, 257, 257/2, 259, 259/1. OZ člen 190, 200, 200/2, 202, 202/1.
stavbna pravica - nastanek stavbne pravice - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - imetnik stavbne pravice - poslovodstvo brez naročila - pravice poslovodje brez naročila - obveznosti poslovodje brez naročila - neupravičena pridobitev - zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost izkazane terjatve - aktivna procesna legitimacija upnika
Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica.
Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.
SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269, 269/1. ZPN člen 6, 6/1.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - priposestvovalna doba - opravičljiva zmota - pravni naslov - menjalna pogodba - ustna pogodba - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna zmota
Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00075017
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/3, 244.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - formalna neveljavnost vpisa - dedni dogovor - sodna poravnava - sklep o dedovanju - pravnomočna odločba - vknjižba pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu. Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora. V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe (v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodne poravnave), je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja takšno situacijo.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00078427
ZZK-1 člen 90. ZIZ člen 167.
izbris izvedene pravice - izbris hipoteke iz zemljiške knjige - prisilna hipoteka - zaznamba izvršbe
Sicer velja, da se lahko hipotekarni upnik svoji hipoteki odpove, vendar je izbris prisilne hipoteke neločljivo povezan z izbrisom zaznambe izvršbe. Ta zaznamba predstavlja eno od izvršilnih dejanj izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe. Tega izvršilnega dejanja pa ni mogoče izbrisati zgolj na podlagi zasebne listine, kot je predlagala upnica v tej zadevi, brez vsake odločbe izvršilnega sodišča, ki bi dokazovala ustavitev izvršbe oziroma končanje izvršilnega postopka.
ZFPPIPP člen 269, 271, 271/1, 271/1-1, 275, 278. SPZ člen 92.
izpodbojni zahtevek - zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - odplačno razpolaganje - tožba za razveljavitev učinkov pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoji - vrnitveni zahtevek
Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna.
Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).
Glede na vsebino lastninske pravice, ki daje lastniku lastninskopravna upravičenja, in je opredeljena v 37. členu SPZ, upoštevaje, da drugotoženi niti ni zatrjeval obstoja stvarne ali obligacijske pravice na nepremičnini tožnikov, ki bi mu dajala pravico do vznemirjanja, je tudi zaključek o protipravnosti pravilen, medtem ko se je sodišče na lokacijsko informacijo sklicevalo le kot na dodaten razlog. Pritožbena navedba o zlorabi pravic tožnikov, ki sta pravno varstvo zahtevala šele osem let po izgradnji nadstreška, ki ju v ničemer ne ovira, predstavlja lastno stališče pritožnika, za katerega v dokaznem postopku ni podlage, kar velja tudi za pritožbeno trditev, da nadstrešek, ki naj bi segal 20 cm v zračni prostor nepremičnine tožnikov ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice, ker naj bi lastninska upravičenja tožnikov ne bila v ničemer okrnjena.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15. SPZ člen 28, 43. URS člen 23.
pravica do izjave - celovita dokazna ocena - obstoj pogodbe - priposestvovanje - menjalna pogodba - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja
Tožnik ni dokazal svojih trditev o menjalni pogodbi, sklenjeni in realizirani v letu 1984 tako, da je na podlagi menjalne pogodbe sam prevzel v posest sporna dela nepremičnin tožencev in v nadaljevanju v vse do leta 2019 oziroma 2020 to tudi nemoteno izvrševal. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikovih trditev in zahtevka, da je glede na določila 28. in 43. člena SPZ na spornih dellih nepremičnin tožencev pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.
Sodišče prve stopnje je štelo, da se tožnica o zatrjevanem motilnem dejanju ni seznanila šele ob nameravanem vstopu v stanovanje 14. 9. 2023, temveč ji je moralo biti to dejstvo znano že prej. Kdaj prej (pred datumom 14. 9. 2023) in zakaj je tožba, ki je bila vložena 20. 9. 2023, prepozna, ni obrazložilo. Izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sploh pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da vprašanje (ne)pravočasnosti motenjske tožbe za toženca niti ni bilo sporno. Neobstoju tožničine terjatve je ugovarjal iz drugih razlogov, predvsem s trditvami, da ključavnice ni zamenjal in da tožnica s ključem razpolaga.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074710
SPZ člen 67, 67/1, 67/2, 117, 117/1. OZ člen 1003, 1007.
sprememba tožbe - izjava volje - upravljanje večstanovanjske stavbe - upravljanje skupnih delov nepremičnine - skupno odločanje o skupnih stvareh - razmerja med etažnimi lastniki - pravice in obveznosti na skupnih delih stavbe - posel rednega upravljanja - ključ delitve obratovalnih stroškov - način delitve obratovalnih stroškov - dobava toplotne energije
Pri upravljanju nepremičnin s položajem skupnega dela stavbe je, tako kot pri vsakem skupinskem odločanju, treba upoštevati nekaj splošnih načel. Bistveno za skupno odločanje je, da o zadevah skupnosti udeleženci skupnost drug drugemu (jasno in navzven spoznavno) izrazijo svojo voljo glede predmeta skupnosti.
določitev nujne poti - soglasje nasprotnega udeleženca - primerno nadomestilo za nujno pot - višina denarnega nadomestila za nujno pot - namen zakonske določbe - ekonomski interes lastnika - odstranitev dreves - neopredeljena škoda - pomanjkljiva trditvena podlaga - povrnitev pritožbenih stroškov - stroški predlagatelja - stroški nasprotnega udeleženca - odvetniški stroški nasprotnega udeleženca
Pri nujni poti mora na eni strani obstajati ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča (nemožnost uporabe nepremičnine zaradi pomanjkanja potne zveze ali če je uporaba povezana z nesorazmernimi stroški), na drugi strani pa zakon ščiti tudi interese lastnika služeče stvari. Z ustanovitvijo nujne poti ne sme biti onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje in uporaba njegovega zemljišča. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. V nasprotnem primeru zakonski namen sodne določitve nujne poti ne bi bil dosežen.
V postopku za dovolitev nujne poti velja posebno pravilo o stroških. Postopek se vodi izključno v interesu predlagatelja. Zato predlagatelj trpi skupne stroške postopka in mora povrniti drugim udeležencem stroške, ki so jih imeli zaradi postopka (179. člen ZNP-1). Kljub neuspehu nasprotne udeleženke s pritožbo, ji mora predlagateljica povrniti pritožbene stroške.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00075011
OZ člen 131. ZPP člen 2, 7, 154, 154/2, 212.
sanacija ceste - odškodninska odgovornost - zemeljski plaz - negatorna tožba - menjalna pogodba - trditveno in dokazno breme - naravna restitucija - stroški postopka - delni uspeh v pravdi
Tožnik, ki hoče uspeti z odškodninskim zahtevkom, mora izkazati vse elemente t. i. splošnega civilnega delikta, med drugim tudi nedopustno ravnanje ali opustitev domnevnega povzročitelja škode. S katerim konkretnim ravnanjem ali opustitvijo tožniki utemeljujejo odškodninsko odgovornost občine, tudi iz pritožbe ni jasno razvidno.
Kadar stranka deloma uspe v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP). Navedena določba pomeni, da ima sodišče pri odločanju o stroških v primeru delnega uspeha v pravdi široko polje proste presoje. Prav tako je v sodni praksi utrjeno stališče, da je standard obrazloženosti stroškovne odločitve nižji kot pa standard obrazloženosti odločitve o glavi stvari.
negatorna tožba - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - trditevna podlaga - poseg v lastninsko pravico - neutemeljeno vznemirjanje - pravni interes za sodno varstvo - pravni naslov za uporabo nepremičnine - priposestvovanje služnosti - sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti
Pravni cilj motenjske in negatorne tožbe je različen. V motenjski pravdi so toženci (kot tožniki) zatrjevali pravico do posesti in zahtevali vzpostavitev prejšnjega (zadnjega) posestnega stanja. V tej pravdi pa tožnik zahteva varstvo pred vznemirjanjem, ki ga ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Neskladnost trditev, ki jih je tožnik podal v tem sporu (da so toženci brez njegovega soglasja uporabljali parcelo 44/1 za hojo, parkiranje, spuščanje psa in kot dvorišče) in v motenjski pravdi (da toženci, v motenjski pravdi tožniki, niso izvrševali posesti na njegovi nepremičnini), ni pravno odločilna. Upoštevati je treba tožnikov procesni položaj v motenjski pravdi, oziroma dejstvo, da so bile njegove trditve v tej pravdi v funkciji obrambe pred zahtevkom. Poleg tega velja pravilo o vezanosti sodišča na trditveno podlago le glede trditev, ki sta jih pravdni stranki podali v tem postopku.
Tožnikov pravni interes za sodno varstvo z negatorno tožbo je bil podan ob vložitvi tožbe (tožnik je tožbo vložil po tem, ko mu je bilo v motenjskem sporu naloženo, da odstrani ograjo), pa tudi kasneje med postopkom. Napačno je pritožbeno stališče, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka, ker toženci ne morejo več doseči prisilne odstranitve ograje (prisilne izvršitve sklepa, izdanega v motenjski pravdi). Ne pravni interes (kot procesna predpostavka za dopustnost tožbe) ne utemeljenost zahtevka nista odvisna od okoliščine, ali je oziroma ni tožnikova parcela ograjena. V okviru izvrševanja svoje lastninske pravice lahko tožnik ograjo kadarkoli prostovoljno odstrani. Tožnik je v postopku celo izrazil voljo, da obstoječo ograjo odstrani in jo nadomesti z manjšo. Negatorna tožba zanj predstavlja sredstvo za dosego cilja - da toženci po odstranitvi obstoječe ograje ne bodo znova posegali v njegovo lastninsko pravico. Pravilna je pritožbena ugotovitev, da po namestitvi ograje vznemirjanje lastninske pravice po naravi stvari ni (bilo) več mogoče. Ni pa pravilno pritožbeno stališče, da ta ugotovitev utemeljuje zavrnitev zahtevka. Tožnik je s postavitvijo ograje leta 2019 tožencem onemogočil dostop do svoje parcele (s tem pa tudi posege v svojo lastninsko pravico), vendar mu zaradi tega ravnanja (samopomoči) ni mogoče odreči sodnega varstva z negatorno tožbo. Za presojo o utemeljenosti (opustitvenega in prepovednega) zahtevka je bilo pravno odločilno, (1) da so toženci pred postavitvijo ograje tožnika ovirali pri izvrševanju njegove lastninske pravice in da je bilo to vznemirjanje ponavljajoče se in protipravno (slednje bo obrazloženo v nadaljevanju), ter (2) da zaradi obsega in načina preteklega vznemirjanja lastninske pravice (toženci so sporno nepremičnino vrsto let uporabljali ne le kot dovozno in sprehajalno pot, temveč kot del svojega dvorišča), obstaja realna nevarnost, da bodo toženci po odstranitvi ograje ponovno in na enak način posegali v tožnikovo lastninsko pravico.
Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00075531
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 58.
tožba za ugotovitev solastninskega deleža na nepremičnini - podredni zahtevek - dokazna ocena - odplačilo kredita - prodajna pogodba - konvalidacija ustne pogodbe - pogoji za konvalidacijo - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika
Pogoj izvršene pogodbe pomeni, da zakon ob hkratni predpostavki, da gre za prepoved manjšega pomena, ne jemlje učinkov tistim pravnim poslom, ki so s svojo realizacijo že učinkovali. Konvalidacija zato ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti.
V predmetni zadevi pogoji za konvalidacijo niso izpolnjeni, saj toženka svoje obveznosti ni v ničemer izpolnila in tako ni izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika. Povedano še drugače, ker stranki v celoti oziroma vsaj v pretežnem delu svojih pogodbenih obveznosti nista izpolnili, ni moč šteti, da je sporna ustna prodajna pogodba konvalidirala.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - vznemirjanje lastninske pravice - preprečitev uporabe sile - težko nadomestljiva škoda
Sodišče prve stopnje je predlog presojalo v okviru določbe 272. člena ZIZ, ter zaključilo, da je tožnica kot upnica izkazala za verjetno, da terjatev obstoji oziroma ji bo nastala, vendar je treba izkazati kot verjeten obstoj še ene izmed alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka tega člena. Ker gre za regulacijsko začasno odredbo, je treba izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, poleg tega pa mora biti izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti. Sočasno je treba tehtati interese obeh strank. Zaključilo je, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi razumno utemeljevale potrebo po izdaji predlagane regulacijske začasne odredbe.
Glede preprečitve uporabe sile je pravilno izpostavilo, da ni izkazano, da toženec z gradbenimi deli nadaljuje, parkirišče je v uporabi za namen parkiranja vozil, tekoča oziroma nameravana bodoča dela, kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča, niso izkazana, zato ni mogoče zaključiti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile.
ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 256, 257, 257/1, 271.
kršitev načela kontradiktornosti postopka - stavbna pravica - nadomestilo za stavbno pravico
Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.
Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki so urejali družbeno lastnino, temveč tudi predpisi, ki so na določenih zemljiščih urejali tudi individualno lastninsko pravico, kot je bil npr. Zakon o temeljnih latninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od leta 1980 do uveljavitve SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Razen tega v prvem in drugem odstavku 271. člena SPZ niti ni govora o imetniku uporabe zemljišča v družbeni lastnini in o imetniku uporabe na zgradbi, temveč zakon v prvem odstavku govori izrecno o "lastninski pravici", v drugem odstavku pa o "lastniku".