Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.
Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.
Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.
Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.
Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti.
Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji.
Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post.