Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca. Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Prav tako sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino standarda ravnanja v določenem poklicu), normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika.
FURS postopek o prekršku vodi v svojstvu prekrškovnega organa iz drugega odstavka 45. člena ZP-1 in ne kot davčni organ po ZDavP-2 oziroma ZFU, kar velja tudi v primeru, ko vodi prekrškovni postopek za prekršek, ki je določen v davčnem predpisu (npr. ZFU). Tudi postopek za davčni prekršek je namreč prekrškovna in ne davčna zadeva. Posledično se določba 85.a člena ZDavP-2 na vročanje aktov, izdanih v hitrem postopku o prekršku, ne razteza, kar pomeni, da je FURS te akte na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 dolžan vsem naslovnikom (tudi pravnim osebam) vročati ob smiselni uporabi ZUP.