OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00083103
OZ člen 9, 18, 105, 239, 243, 243/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
neutemeljen odstop od pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - pogodbena odškodninska odgovornost - zahteva za zmanjšanje odškodnine - razumni ukrepi za zmanjšanje škode
Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva.
Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082945
ZPP člen 8, 338, 338/3, 358, 358-5. OZ člen 10, 131, 336, 346. DZ člen 67, 189, 199. ZZZDR člen 133. URS člen 15, 15/3, 35.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - povrnitev stroškov preživljanja - neupravičena obogatitev - opravičljiva zmota - preživninske potrebe - posebno in skupno premoženje - delitev dela skupnega premoženja - potrebni izdatki - zastaranje terjatve iz naslova verzije - ugotavljanje očetovstva - preživninska obveznost staršev - denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - uspeh celotnega dokaznega postopka - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - varstvo osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - direktni naklep - merilo skrbnega človeka
Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje.
Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca.
V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realno pričakovati, da omenjeno (manjšo) možnost razkrije svojemu zakoncu. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka (matere) bi bilo preveliko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082731
OZ člen 190, 198. DZ člen 248, 262, 267, 272. ZZZDR člen 190, 191, 211, 215, 219, 219/1. SPZ člen 67. ZPP člen 328.
uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - pravni naslov za uporabo nepremičnine - uporaba stvari z dovoljenjem lastnika - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - postavitev skrbnika za poseben primer - upravičenja skrbnika za poseben primer - redno upravljanje nepremičnine - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pooblastila skrbnika - odpoved pogodbenega razmerja - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje lastnika - oddaja nepremičnine v najem - prenehanje skrbništva - dedovanje - identifikacija nepremičnine - napačen naslov - očitna pisna pomota - popravni sklep
Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082782
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083415
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izvedba dokazov
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.
ZIZ člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-11. OZ člen 356, 369, 369/3, 369/4.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor plačila - trditveno in dokazno breme - dan plačila - višina plačila - zastaranje terjatve - pretrganja zastaranja - tek izvršilnega postopka - zastaranje obresti
V izvršilnem postopku oziroma v ugovornem postopku je dolžnik tisti, ki mora izkazati plačilo izterjevane terjatve, saj je na njem breme vložitve obrazloženega ugovora, kar v primeru uveljavljanja delnih plačil pomeni tako konkretne navedbe datumov in zneskov plačil kot predlaganje dokazil zanje.
Do pravnomočne ustavitve predhodnega izvršilnega postopka zastaranje le ne more začeti teči, ne vpliva pa navedeno na to, da so zastarale (le) vse tiste obresti, ki so pričele teči do 3 leta pred vložitvijo predloga za izvršbo in ne vse do vložitve predloga za izvršbo. To, da obresti namreč zastarajo v 3h letih, pomeni, da so tri leta varovane pred zastaranjem, to pa pomeni, da vložitev predloga za izvršbo pred zastaranjem ščiti tiste obresti, ki so pričele teči do 3 leta pred vložitvijo predloga.
Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083500
ZVPot člen 24, 24/1. ZIZ člen 272.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - sklepčnost trditev - pogoj reverzibilnosti
Trditve toženke, da je tožnikoma izročila izračune po različnih vrstah kreditnih pogodb in izračune možnih scenarijev rasti valutnega tečaja, je sodišče pravilno štelo za manj verjetne, ker toženka listinskih dokazov o tem ni predložila. Poleg tega toženka ni podala trditev, da so izračuni vsebovali podatke o zelo veliki depreciaciji in je bilo to pri izračunu upoštevano. Tudi iz navedb toženke, kako je bančni uslužbenec predstavil tožnikoma ponudbo, ne izhaja, da jima je predstavil možnost "črnega scenarija".
Iz navedb toženke ni razvidno njeno pojasnilo tožniku o pomenu in učinku konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja. Možnost konverzije pa je lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča celo pripomogla k vtisu tožnikov, da dejansko tveganje kreditnega posla kot takega pravzaprav ni tako visoko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083476
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1. OZ člen 578. SPZ člen 157, 167, 167/2, 204.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o začetku stečajnega postopka - domneva trajnejše nelikvidnosti - prezadolženost - insolventnost - namensko posojilo - verjetnost terjatve - procesna legitimacija - odločitev sodišča - zaključek glavne obravnave - odstop od pogodbe - financiranje - namenska poraba sredstev - podatki o prometu - zavarovanje - hramba blaga - stroški hrambe blaga
Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto).
Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom OZ.
Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije.
preložitev naroka - opravičljiv razlog - predlog za začetek postopka prisilne poravnave - laična pritožba - odsotnost z naroka
Pritožnik sam ni predlagal preložitve naroka, niti ni svojega izostanka opravičil, zato se v pritožbi ne more sklicevati na to, da sodišče naroka ni preložilo. Že sicer prepozen predlog za preložitev naroka je namreč vložila le prva toženka in ne pritožnik, vendar predlog za začetek postopka prisilne poravnave ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00082373
SZ-1 člen 111, 111/2. ZPP člen 328, 352.
izpraznitev stanovanja - bivanje brez pravnega naslova - prednostna zadeva - predlog za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - ničnost darilne pogodbe - izročilna pogodba (preužitkarska pogodba) - vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - pritožba zoper popravni sklep - navedba katastrske občine brez parcelnih številk - dopolnitev z manjkajočimi podatki - prepis - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo
V okoliščinah konkretnega primera, ko tožba z zatrjevano pravno podlago še ni bila vložena, od vložitve tožbe v obravnavanem sporu pa je minilo že 8 let, je odločitev sodišča, da o predhodnem vprašanju odloči samo, pravilna.
Toženka je v postopku zatrjevala, da je darilna pogodba med materjo pravdnih strank in tožnico nična, ker sta z njo pogodbenici zasledovali nedopusten namen, da bi jo prikrajšali za dedno pravico po pokojni materi. Ker ima vsakdo pravico, da razpolaga s svojim premoženjem, čeprav na račun nujnih dedičev, takšna pogodba ni nična. ZD tem dedičem omogoča, da v zapuščinskem postopku zahtevajo vrnitev daril za dopolnitev nujnega deleža, kar zadošča za varovanje njihovega pravnega interesa. Na tej podlagi torej toženka ne more pridobiti pravnega naslova za bivanje v sporni nepremičnini.
pogodba o leasingu - prekinitev leasing pogodbe - pogodba o finančnem leasingu - dolgoročni najem - zavarovanje terjatve - poroštvena izjava - bančna garancija - unovčenje bančne garancije - zahtevek za vračilo zneska iz unovčene bančne garancije - subrogacija po zakonu - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pobotanje medsebojnih terjatev - odgovornost družbenika za dolgove družbe
Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen OZ), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ).
Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.
pogodba o zastavi nepremičnin - oznaka nepremičnine - napaka v zapisu parcelne številke - prepozen predlog - predlog za izločitev sodnika
Neutemeljena so pritožbena izvajanja glede presoje sodišča prve stopnje, da napačna parcelna številka oziroma napaka pri zapisu parcelne številke v zvezi z zastavljeno nepremičnino nima avtomatično za posledico neveljavnosti hipotekarne kreditne pogodbe.
ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.
Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.
Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.
Tožnici je moral le zagotoviti standard prebivanja, kot ob sklenitvi pogodbe. Zaradi višje sile (plaz) je bilo treba urediti začasno rešitev za bivanje tožnice in to je toženec s tem, ko ji je ponudil bivanje pri njih (E.), tudi skušal zagotoviti, a tožnica na ponudbo ni pristala. Toženec seveda tožnice ne more prisiliti v določeno (začasno) rešitev, po drugi strani pa na podlagi sklenjene pogodbe ni dolžan adaptirati sosednje hiše. Zaveza z dne 21. 9. 2017 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ne more biti del pogodbe (o preužitku), saj ne zmanjšuje obveznosti katere od pogodbenih strank, ampak gre za samostojno, novo obveznost, ki jo je prevzel toženec. Tožnica bi izpolnitev te lahko zahtevala z ustreznim zahtevkom, nikakor pa neizvršitev te zaveze ne more voditi do razveze pogodbe. Drugi odstavek 568. člena OZ določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Gre seveda za obveznosti iz pogodbe, ne pa druge obveznosti.
DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082163
ZTLR člen 55. OZ člen 190, 198, 299, 378. ZSZ člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - zahtevek za plačilo uporabnine - izdaja vmesne sodbe - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - obdobje plačevanja nadomestila - neupravičena obogatitev - priposestvovanje stvarne služnosti - služnostna pravica hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - občina - razpolaganje občine z nepremičninami - nezazidano stavbno zemljišče - denacionalizacija - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnino, ki je bila v upravljanju občine, pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami. Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temeljih, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družbeni lastnini in na kateri je imela pravico uporabe občina, s katero je tudi dejansko upravljala, še toliko bolj izražen. Iz teh razlogov okoliščine konkretnega primera niso istovrstne primerom iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da obstojijo stvarnopravna upravičenja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi priposestvovanja, s tem, da je v večini teh primerov izpostavljeno, da za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083448
OZ člen 807, 825, 825/1. ZPP člen 7, 7/1, 227, 227/5, 257.
pogodba o trgovskem zastopanju - agencijska pogodba - pridobitev pravice - plačilo provizije - višina vtoževane terjatve - trditveno breme stranke - sklepčnost zahtevka - opozorilo nasprotne stranke - dokaz z zaslišanjem - zaslišanje stranke
Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena.
Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za utemeljitev slednje bi bilo treba podati obračun za vsako posamezno stranko, torej katera sredstva so ji bila prodana, za kakšno ceno, koliko je znašala razlika v ceni, koliko je tožeča stranka že dobila plačano ter kaj še terja od tožene stranke.
Tožeča stranka ni podala sklepčnih trditev, v katerih bi pojasnila svoj obračun vtoževanega zneska, čeprav jo je tožena stranka na to ves čas postopka opozarjala. Dokaz z zaslišanjem je namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju nepopolne trditvene podlage.