BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073990
OZ člen 126, 126/1, 130. ZDR-1 člen 108.
odpravnina - ustni dogovor - dokazna ocena izpovedi prič - pravica v korist tretjega
Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).
Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo).
Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe.
V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širiti njihove obligacijskopravne obveznosti tudi na področje hipotek brez ustrezne pravne podlage.
odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00073429
OZ člen 169, 174, 175. ZOZP člen 19, 19/1. ZPP člen 2, 2/1, 40, 339, 339/2, 339/2-12. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2. ZOdvT tarifna številka 2200, 3220.
povrnitev premoženjske škode - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - trajna invalidnost oškodovanca - strošek za nego in pomoč - odškodnina za nego in postrežbo - doživljenjska mesečna renta - stroški mesečne nege in oskrbe - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - pravica do popolne odškodnine - plačilo domske oskrbe - oskrba na domu - prekoračitev tožbenega zahtevka - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - ugovor omejene zavarovalne vsote - sprememba prisojene odškodnine - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - ugotavljanje pravdnega uspeha - vrednost spornega predmeta
Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravno presojo, da domača nega in oskrba ne more in ne sme biti dražja od institucionalne oz. da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka. Tudi VS RS je zavzelo stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do povrnitve stroškov tudi dolgotrajne oskrbe s strani svojcev na svojem domu. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava treba priznati tožniku odškodnino za tujo pomoč upoštevaje potrebno število ur pomoči in cene za uro pomoči (odvisne od intenzitete te pomoči).
Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče prve stopnje k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073749
ZASP člen 5, 17, 18, 21, 73, 81, 81/1, 99, 167, 168. OZ člen 3, 619, 766. ZPP člen 350, 350/2.
sklenitev pogodbe - vrsta pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - avtorska pogodba - predmet pogodbe - avtorsko delo - materialna in moralna avtorska pravica - prenos materialne avtorske pravice - obseg prenosa avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - avtorstvo - trditveno in dokazno breme - licenčna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - avtorski honorar in nadomestilo - sodno varstvo - zahtevki - povrnitev škode in civilna kazen - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - delno izpodbijanje sodbe - obseg izpodbijanja - nejasna pritožba
Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.
Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).
Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.
jamčevalni zahtevek - pravočasno in pravilno grajanje napak
Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi nepravilnega in nepravočasnega grajanja napak tožeča stranka ne more uveljavljati oziroma uspeti z jamčevalnim zahtevkom, kar je bil razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova dokončanja in popravila diletacij betona ter razpok in razpadanja brežin, se sodišču prve stopnje do vprašanj, ki jih je v zvezi s temi deli navedel izvedenec v svoji dopolnitvi mnenja, ni rabilo opredeljevati, saj niso pravno relevantna.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.
Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00075745
ZPP člen 165, 165/3, 205, 206, 206/4. ZBan-1 člen 350, 350a.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - razlaga zakonskih določb - restriktivna razlaga zakona - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - dopuščena revizija - odločitev o reviziji - načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - učinkovito sodno varstvo - pravica do sojenja v razumnem roku - oteženo dokazovanje - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča
Okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je v javnem interesu ne le, da se rešujejo, ampak da se rešijo čimbolj enotno, kar zahteva tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dalo sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP premajhno težo interesu toženke do sojenja v razumnem roku, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00073717
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 366, 366/1. ZPP člen 224, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na podlagi verodostojne listine - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - umik predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - odpoved pravici do izterjave - pravni interes za sodno varstvo - neuspešna izvršba
Posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Zastaralni rok zato začne teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Umik izvršilnega predloga v postopku na podlagi verodostojne listine je bil podan iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana. Pravilen je zato zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe.
OZ člen 6, 6/1, 10, 147, 147/1, 171. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 1. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (2014) člen 4, 6.
škodni dogodek - krivdna odškodninska odgovornost - delna razbremenitev odškodninske odgovornosti - načelo prepovedi povzročanja škode - ravnanje oškodovanca - pohodna površina - osvetlitev poti - osvetlitev lokala - neustrezna osvetlitev stopnišča - padec na stopnicah - gostinski obrat - standard povprečno skrbnega človeka - skrbnost dobrega gospodarja - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz s sodnim izvedencem - opustitev dolžne skrbnosti
Osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla minimalnih standardov, zato izhod iz lokala zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča.
Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - pisno izvedena pravdna dejanja - odločanje na podlagi listinskih dokazov - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dokazna ocena sodišča prve stopnje - odvetniška tarifa - plačilo za odvetniške storitve - dogovor o plačilu odvetniških storitev - ustni dogovor o plačilu - oblika ad probationem - strošek odgovora na pritožbo - kriterij potrebnosti stroškov
Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.
Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076083
OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.
Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.
Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.
Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).
Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076549
SPZ člen 142. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - izobrazba - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - aleatorna pogodba - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU
Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.
Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrošniški kredit - švicarski franki (CHF)
Začasno odredbo ureditvene vsebine je v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino sodbe SEU v zadevi C-287/22, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neobličnost pogodbe - plačilo za delo - trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - stroški pravdnega postopka - končno poročilo
Ni sporno, da je toženka naročila delo pri tožnici. Plačila se ne more braniti s trditvijo, da ne po takšni ceni in v takšni količini, kot zatrjuje tožnica, če pri tem ne navede, po kakšni ceni in v kakšni količini pa je delo naročila, in sploh ne predloži kakšnega dokaza, ki bi izpodbil tožničine trditve in predložene dokaze.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka po višini
Če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.