Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.
Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke.
Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.
Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda, saj nastopi stanje upniške zamude (301. člen OZ).
Višje sodišče ne more slediti pritožnici, da drugačno dejansko stanje izhaja iz predloženih fotografij, če pritožnica sama ni navedla, katera dejstva želi dokazovati in s katerimi fotografijami (toženka je vložila večje število fotografij z različnimi datumi). Ni naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da s prečesavanjem predloženega dokaznega gradiva nadomešča pomanjkljive navedbe strank. To je v njihovi domeni.
Tožničino ravnanje je protislovno. V prejšnjem postopku je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je imela toženka v najemu. Pri tem je bil tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe nepotreben, ker je po vsebini predstavljal odstop od pogodbe, za kar sodna intervencija ni potrebna. Ker je toženka tožničino zahtevo že tekom prejšnjega postopka realizirala in izpraznila poslovne prostore, toženka ne more zdaj nasprotno trditi, da najemna pogodba ni prenehala in ji toženka še dolguje plačilo najemnine.