Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.
Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.
Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči.
Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR.
Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva.
Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.
Sklep o popravi pomote ni namenjen spreminjanju strank oz. vzpostavitvi razmerij med drugimi subjekti, kot je bilo odločeno sprva. Posledično tožnik nima prav, ko je naperil tožbo zoper izpodbijano odločbo (v zvezi s sklepom o popravi pomote) šele več kot dva meseca po prejemu izpodbijane odločbe in seznanitvi z njo, sklepa o popravi pomote (v povezavi z izpodbijano odločbo), s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za odpravo odmerne odločbe, pa ne napada, čeprav je možnost sodnega varstva imel tudi zoper ta sklep.
Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.