Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno.
Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet.
To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 celo nepotrebnim poseganjem v lastninsko pravico. To pomeni, da ugotovitev (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju. Še manj je lahko tako ugotovitev mogoče utemeljiti s stroški gradnje nove ceste. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je lahko predhodno izveden poseg v zasebno lastnino z gradnjo in kategorizacijo ceste, podlaga za legalizacijo tega posega tudi v primerih, ko sicer razlastitev za gradnjo ceste ne bi bila dopustna iz razloga po tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1.
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena torej je, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavno in odločanje o njej.
V obravnavanem primeru iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja na kakšen način oziroma če sploh je Upravno sodišče presojalo obstoj procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora na podlagi vložene tožbe (med drugim tudi njene morebitne preuranjenosti) ter katere dejanske okoliščine je za ta namen upoštevalo. Posledično zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, pri tem pa ne navede posebnih razlogov za opustitev izvedbe glavne obravnave, kljub zahtevi tožeče stranke, da se obravnava izvede?
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki izda sodbo na seji, pri tem pa ne upošteva in se v obrazložitvi tudi ne opredeli do navedb v pripravljalni vlogi stranke, ki je bila poslana priporočeno po pošti na sodišče pred izvedbo seje, na kateri se je odločalo?
Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki.
Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.