Sodišči sta z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora skupaj z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora pravilno uporabili 243. člen ZZK-1. Brez učinkov (pravnih posledic) zaznambe spora, prvi toženec svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati v vrstnem redu zaznambe spora, torej z učinkovanjem pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. To kaže na neločljivo povezanost vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora z vpisom zaznambe spora, ki se vzpostavi z uresničitvijo razveznega pogoja iz tretjega odstavka 80. člena ZZK-1. Povedano drugače, če je neveljavna vknjižba v vrstnem redu zaznambe spora, potem tudi zaznamba spora sama po sebi ne more veljati (ostati veljavna). Vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora pa ni neveljavna zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2001 napačno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, ampak zaradi obrazloženih izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo izbrisno tožbo po prvem odstavku 243.člena ZZK-1. Z zaporedjem zavestnih procesnih ravnanj v različnih sodnih postopkih sta toženca zaradi učinkov zaznambe spora (80. člen ZZK-1) uspela izigrati zakon in tožečo stranko v njeni lastninski pravici.
Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru.
Še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, ji je v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz - gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja dokazov je treba v takem primeru uporabljati prožno in z ozirom na to, da se bo včasih šele po izvedbi dokaza in seznanitvi z njegovo vsebino pokazalo, s čim mu je sploh mogoče nasprotovati.