Prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima. Tožnik je torej v razmerju do toženke upravičen le do denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovalcu, z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.
Oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo ne obstoji. Izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.
Za ugotovitev prekinitve dejanskega življenja, kot enega od pogojev za naturalizacijo, zadošča ugotovitev fizične odsotnosti, ki v enem letu presega 60 dni, razen če prosilec zatrjuje, da je do prekinitve dejanskega življenja prišlo zaradi upoštevnih objektivnih okoliščin.
Prejemek, ki nima podlage v zakonu ali sodni odločbi, prosilcu za državljanstvo ne zagotavlja materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, tak je tudi dohodek bivšega zakonca, ko preživninska obveznost v razvezni sodbi ni bila določena.
Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.