Sklepanje posla s "slamnatim možem" ne gre povsem enačiti z navideznim, simuliranim pravnim poslom. Tako starejša kot tudi novejša literatura jasno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem teorija enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da "slamnati mož" sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo. Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS III Ips 427/2003). Del teorije sicer opredeljuje pogodbo s slamnatim možem kot relativno subjektivno obliko simulacije, kjer denimo resnični kupec stvari, ki je predmet prodaje, ne sme kupiti. A opozarja se, da se morajo pri tej vrsti simulacije vsi udeleženci dogovoriti, da pogodba učinkuje v razmerju do prikritega pogodbenika, ne pa v razmerju do slamnatega moža.
Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.
341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.
Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.
Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.
Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.