Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - pisna najemna pogodba - vsebina pogodbe - prosto urejanje pogodbenih razmerij - sprememba pogodbe - veljavnost sprememb pogodbe - obličnost spremembe pogodbe - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - zamuda s plačilom najemnine - rok za izselitev iz stanovanja
Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe najemne pogodbe. Najemodajalec - tožeča stranka lahko najemno pogodbo odpove, če najemnik ne plača najemnine in stroškov ter zamudnih obresti za pretekli mesec kljub pisnemu opominu (7. člen pogodbe) ali če ne plača najemnine in stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih (18. člen pogodbe). V 22. členu pogodbe sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da morajo biti vse spremembe ali dopolnitve najemne pogodbe sklenjene v pisni obliki, sicer so nične.
Pogodbeni stranki sta izključili možnost ustnih dogovorov ali konkludentnih dejanj v zvezi z njunim najemnim razmerjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedbe pravdnih strank v zvezi s plačevanjem skupnih stroškov stavbe za ta postopek niso pomembne. Tožeča stranka tožbenega zahtevka namreč ni temeljila na trditvah, da toženec zamuja s plačilom skupnih obratovalnih stroškov stavbe, temveč s plačilom najemnin in individualnih stroškov stanovanja (stroškov ogrevanja).
Lastnik stanovanja je tisti, ki mora odpovedati najemno pogodbo z odpovednim rokom najmanj 90 dni. Kadar se odpoved najemne pogodbe uveljavlja po sodni poti, pa sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4. URS člen 14, 18, 21, 22.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna dopolnitev vloge - prepozna dopolnitev - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - prepoved mučenja - človekovo dostojanstvo - prestajanje zaporne kazni - nesporna dejstva - nerelevantne pritožbene navedbe
Prvotožeča stranka niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da ni predložila vseh podatkov v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1. Zato sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so razlogi slednjega pravilni. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbeni razlog, da je prvotožeča stranka na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov, ločena od družine in da se ga ne more obravnavati tako, kot da je poročen. Slednje namreč ne more vplivati na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in pravilne uporabe drugega odstavka 12. člena ZST-1. Prvotožeča stranka niti ne uveljavlja, da je poskušala dobiti podatke od svojih družinskih članov, kar naj bi ji bilo zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočeno. Prav tako sodišču ni posredovala svojih podatkov, kar je bila dolžna in ji je bilo natančno pojasnjeno v 3. točki razlogov izpodbijanega sklepa.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038542
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 61.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - odvzem prostosti - demenca - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
zasliševanje prič - anonimna priča - zaščitni ukrepi - zaslišanje preko videokonference - vodstvo glavne obravnave - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - postavitev strokovne institucije za izvedenca - postavitev sodnega izvedenca
V obravnavanem primeru je torej predstojnik strokovne institucije imenoval fizično osebo za opravo konkretnega izvedenskega dela oziroma dodelil izvedensko delo konkretni izvedenki v strokovni instituciji. Ker gre torej za dodelitev dela določenemu izvedencu kot fizični osebi v sami strokovni instituciji, ki je bila za izvedenca postavljena, pomeni, da lahko poda zahtevo za priznanje (celotne nagrade in povrnitve stroškov) strokovna institucija, ne pa izvedenec, ki je dejansko delo opravil
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00038644
ZPP člen 347, 347/2, 347/5, 348, 348/6. ZZZDR člen 12, 12/2. DZ člen 4, 4/2.
zapuščinski postopek - dedni delež - dedovanje denacionaliziranega premoženja - dokazni postopek - dokazni standard - materialno procesno vodstvo - pritožbena obravnava - izvenzakonska življenjska skupnost - elementi izvenzakonske skupnosti - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - skupno življenje - medsebojna čustvena navezanost - trajanje izvenzakonske skupnosti - ekonomska skupnost
Življenjska skupnost je trajala vsega tri leta. Na začetku te skupnosti je bil M. V. star 71 let, M. B. pa 54 let. Občutna starostna razlika bi bila znatna ovira za pristno čustveno razmerje celo za bistveno mlajše partnerje. Poleg tega je bila M. B. tedaj komaj dva meseca vdova. Po izpovedi priče I. B. je bila zaradi moževe smrti neutolažljiva. Ni verjetno, da bi se v tem starostnem in življenjskem obdobju lahko tako hitro in intenzivno čustveno navezala na sedemnajst let starejšega M. V., čeprav je bil njen znanec in možev prijatelj.
Če bi bilo njuno sobivanje res odraz njune skupne želje po oblikovanju skupnosti, enake zakonski zvezi, potem ni videti tehtnih razlogov, zakaj je nista formalizirala s poroko. Oba sta bila namreč pred njuno zvezo že poročena.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
posel, ki presega redno upravljanje - nadomestitev soglasja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - soglasje vseh etažnih lastnikov - pridobitev gradbenega dovoljenja - druga gradbena dela na obstoječih objektih - večstanovanjski objekt - poseg v skupni del stavbe - založitev predujma - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - posledice neplačila predujma - fikcija umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka
Za gradbena dela v večstanovanjskem objektu, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru se z že izvedenimi in predlaganimi gradbenimi deli posega v konstrukcijske elemente stavbe (v nosilne stene in medetažne plošče), torej v skupne dele stavbe. Nesporno je, da investitorja za tak poseg potrebujeta gradbeno dovoljenje, za gradbeno dovoljenje pa soglasje vseh etažnih lastnikov (ki ga nimata). Odločitev o nadomestitvi soglasja mora biti informirana, sodišče pa mora v skladu z 29. členom SZ-1 presoditi, kakšna bremena in posledice bodo gradbeni posegi imeli za etažne lastnike.
Odločba je bila nedvomno izdana v upravnem postopku (pritožba dopustna na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), gre torej za upravno in ne za civilno pravno zadevo v smislu določila 1. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
dopolnilni sklep o stroških - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - kriterij uspeha - nepotrebni stroški
Ugovor zoper plačilni nalog je enostransko pravno sredstvo vlagatelja ugovora glede plačila sodne takse in kot tak brezpredmeten za pravdni uspeh pravdnih strank.
V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih "uspela" podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov, vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.
Ker pritožnik ni uspel prepričati sodišča, da je poštni nabiralnik v kritičnem času imel, je bilo ravnanje vročevalcev, ki so mu obvestila lepili na vhodna vrata, skladno z drugim odstavkom 141. člena, pravilno. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da uveljavljeni obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ni podan.
Za določitev nadomestnega zapora je lahko pristojno le okrajno sodišče. V trenutku vložitve predloga za določitev nadomestnega zapora storilec imel še vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu na območju, ki spada pod pristojnost Okrajnega sodišča v Celju .
S trenutkom, ko je sodišče prve stopnje s pozivom storilca obvestilo o uvedbi postopka, se je krajevna pristojnost ustalila, o stvarni pristojnosti za odločanje v postopku za določitev nadomestnega zapora pa ne more biti dvoma in ta ni odvisna od kraja storilčevega prebivanja, saj je za odločanje v teh postopkih pristojno okrajno sodišče.
Iz pritožbenih navedb, da storilec stalno prebiva v tujini in da v Slovenijo ne prihaja, in podatkov o odprtih postopkih za izterjavo neplačanih davčnih obveznosti po sklepih o davčnih izvršbah, kot izhajajo iz obvestila FURS o obstoju okoliščin za odreditev nadomestnega zapora z dne 4. 11. 2019 (listna št. 1 spisa), mogoče utemeljeno sklepati, da obstajajo okoliščine, ki onemogočajo izvršitev in posledično odreditev nadomestnega zapora.
predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - premoženjsko stanje storilca - preseganje finančnega cenzusa - prihranki
Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča storilec je storilec, ki živi sam v lastnem gospodinjstvu in se v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) šteje za samsko osebo, imel v mesecu vložitve vloge na dan 29. 1. 2020 na transakcijskem računu odprtem pri ... banki d.d. stanje v višini 15.691,95 EUR, na dan 25. 3. 2020 pa 17.276,10 EUR, medtem ko je na transakcijskem računu odprtem pri ... d.d. v mesecu vložitve vloge na dan 31. 1. 2020 imel 52.317,16 EUR, na dan 7. 5. 2020 pa 48.810,68 EUR. Ker vrednost denarnih sredstev, ki predstavlja storilčevo premoženje, znatno presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (19.304,64 EUR), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.