Ker je na računih, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, določen rok plačila, je torej dolžnica prišla v zamudo že z iztekom roka za plačilo posameznega računa, ne da bi jo upnik moral na to posebej opomniti. Opomin je za nastanek dolžnikove zamude skladno z 2. odst. 299. čl. OZ potreben zgolj v primeru, če rok izpolnitve ni določen, kar pa za obravnavani primer ne drži, saj so izdani računi datumsko opremljeni in vsebujejo tudi rok plačila.
Kadar upnik na podlagi verodostojne listine predlaga izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, sodišče sámo po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe opraviti poizvedbe o teh podatkih. Navedeno tako pomeni, da upniku v izvršilnem predlogu ni potrebno navesti (niti ene) organizacije za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, niti številke njegovega računa, sodišče pa ga k temu ne more in ne sme pozivati. Ker je v konkretnem primeru to storilo, je zmotno uporabilo navedeno določbo 40. člena ZIZ, zaradi te kršitve pa posledično tudi ni podana pravna podlaga za ustavitev izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - odločilna dejstva
Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti glede na to, da o tem, zakaj računov, ki se nahajajo med dokazi ni upoštevalo, nima prav nobenih razlogov.
Tuja sodna odločba, ki se sicer glasi na denarno terjatev in ki je z odločbo domačega sodišča prve stopnje priznana, je izenačena s tako odločbo, kot jo ima v mislih 1. odst. 257. čl. ZIZ in je torej izpolnjen pogoj iz tega določila, kar se tiče obstoja odločbe.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverna posest
Bistvo pravnega standarda dobroverne posesti v povezavi z materialnopravno določbo o priposestvovanju lastninske pravice (28. ZTLR) je v izostanku slehernega dvoma o lastninski upravičenosti osebe, ki zatrjuje, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na originaren način s priposestvovanjem, saj 72. člen ZTLR jasno določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni posesti pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Tožeča stranka ob sami pridobitvi spornih parcel v posest namreč ni mogla biti v dobri veri, da sta zemljišči njeni, saj je glede na vsebino izjave toženčevega očeta vedela, da ji je lastnik zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s spornima parcelama na tak način, da je na njih postavila proizvodno halo (in da torej ni šlo za prenos lastninske pravice), ravno tako pa dobre vere ni pridobila niti kasneje, saj kljub opravljenim vsem dejanjem, ki so bila potrebna, da bi s C. lahko sklenila prodajno pogodbo za zamenjani parceli do podpisa takšne pogodbe v praksi ni prišlo.
Navedeno tako pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih zemljiščih ni mogla priposestvovati, saj za takšno pridobitev lastninske pravice zgolj nesporno ugotovljena posest brez nujnega elementa dobrovernosti posestnika ne more zadoščati, je pa tožeča stranka lahko lastninsko pravico pridobila na podlagi gradnje na tujem svetu (24. člen ZTLR). Dejstvo, da je proizvodni objekt zgradila v skladu z izrecnim soglasjem in z dovoljenjem lastnika, da na njegovem zemljišču postavi novo nepremičnino, ji namreč daje lastnost dobroverne graditeljice, ki pa lahko v skladu s tem zakonskim določilom na originaren način pridobi lastninsko pravico zgolj na tistem delu tujega zemljišča, na katerem stoji objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo.
spor majhne vrednosti - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbeni razlog
Trditve tožene stranke, da za slabo ekonomsko-finančno stanje ni vedela oz., da ni mogla vedeti in da so ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačne, pomeni napad na dejansko stanje, ki v pritožbenem postopku, v sporih majhne vrednosti ni dopusten.
Na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika.
Fiktivna vročitev po 141.čl. ZPP je mogoča in lahko ima pravne učinke le v primeru, da dejansko naslovljenec še živi na označenem naslovu. V primeru preselitve dolžnika pred vložitvijo izvršilnega predloga fiktivna vročitev po 141.čl. ZPP ni mogoča.
notarski zapis kot izvršilni naslov - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini
Drugodolžnica je podpisala izvršljiv sporazum o zavarovanju terjatve po 250.čl. ZIZ z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Drugodolžnica se je strinjala z neposredno izvršljivostjo obveznosti, pritožba dolžnice je neutemeljena.
Zgolj sporočilo organizacije za plačilni promet, v katerem ni niti povedano, kakšen znesek je bil sploh izterjan, ne more biti podlaga za ustavitev izvršilnega postopka.