Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.
Toženka bi preprečila izdajo zamudne sodbe, če bi odgovorila na tožbo tako, kot jo je poučilo sodišče prve stopnje v pozivu, ki ga je priložilo tožbi. Njena pisna vloga, ki jo je naslovila kot odgovor na tožbo, ni vsebovala navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da nasprotuje tožbenemu zahtevku.
Stanovanjski zakon sicer posebej varuje najemnika neprofitnega stanovanja. Varuje ga pred odpovedjo najemne pogodbe v primeru, če so nastopile izjemne okoliščine, zaradi katerih ne more poravnati najemnine oz. drugih stroškov. Pogoj za to ugodnost pa je, da najemnik teh izjemnih okoliščin ni mogel predvideti in ne nanje vplivati, drug pogoj pa je, da v 30-ih dneh po nastanku okoliščin sproži postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter v tem roku obvesti lastnika stanovanja.
Tožeča stranka je pogodbeno obveznost, to je plačilo storitev, katere se je s pogodbo zavezala, tudi izvršila, zato je toženec dolžan izpolniti svojo obveznost, plačati premije.
motenje posesti - pomanjkljiva dokazna ocena - subjektivni rok za tožbo
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni celovita v smislu 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da odloči sodišče katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
Po 51. čl. ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Na podlagi pravnega posla pa se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon (52. čl. ZTLR).