ukrep tržnega inšpektorja - prepoved opravljanja dejavnosti - delo na črno - varstvo potrošnikov - zavajajoče poslovne prakse - nepoštene poslovne prakse - veljavna licenca detektiva
Tožena stranka in pred njo organ prve stopnje sta tožeči stranki pravilno in utemeljeno izrekla inšpekcijski ukrep ter ji na podlagi 4. odstavka 13. člena ZPDZC pravilno prepovedala opravljanje dejavnosti 80.300 - poizvedovalne dejavnosti, upoštevaje, da tožeča stranka tekom upravnega postopka ni dostavila licence ne za gospodarsko družbo C. d.o.o. in tudi ne za kakšno osebo, ki je zaposlena v tej družbo.
Inšpekcijski organ je štel oglaševanje tožnika za zavajajočo poslovno prakso po 4. točki 1. odstavka 7. člena ZVPNPP, ki določa, da gre za zavajajoče poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene predvsem, če podjetje trdi, da izpolnjuje pogoje za pridobitev ustreznega dovoljenja ali da je za podjetje (vključno z njegovimi poslovnimi praksami) ali za izdelek izdal ustrezno dovoljenje javni organ ali druga organizacija, čeprav to ni res.
ZVPot člen 2, 12, 12/2, 73, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 36.
ukrep tržnega inšpektorja - oglaševanje blaga - oglaševalska sporočila - jezik, ki je potrošnikom lahko razumljiv - prepoved oglaševanja v tujem jeziku
Prvostopenjski organ je tožeči stranki zgolj na splošno naložil, da morajo biti oglaševalska sporočila v jeziku, ki je lahko razumljiv. V konkretnem primeru je namreč presodil, da so bile uporabljene besede take, da potrošnikom niso lahko razumljive.
Oglaševanje mora biti pri vsakem posameznem izdelku tako, da bi ga lahko vsak potrošnik razumel, ker če je pomen izrazov naveden le ob stenah prodajalne, ob posameznih panojih oziroma blagajni, potem mora potrošnik med nakupom iskati po trgovini, kje je obrazložen pomen posameznih izrazov.
V izreku inšpekcijske odločbe mora biti izrecno navedeno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje. Iz izreka izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje, temveč izhaja samo to, da se tožeči stranki prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse (na splošno), kar pa je prepovedano že po samem zakonu (4. člen ZVPNPP – generalna klavzula o prepovedi nepoštenih poslovnih praks). Organ prve stopnje bi moral v izreku odločbe natančno navesti, na katero dejanje, ki pomeni nepošteno poslovno prakso, se izrek nanaša in prepovedati to konkretno ravnanje.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - varstvo potrošnikov - oglaševanje - prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse
Po 4. odstavku 4. člena ZVPNPP so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne.Zavajajoče oglaševanje je predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem zanj pomembnem dejstvu pred sklenitvijo pravnega posla. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno ocenil oglaševanje cen v reklamnih sporočilih in pri tem ugotovil, da je le-to vsebovalo napačne informacije in je torej bilo neresnično.
Pravice potrošnika iz ZVPot je treba interpretirati z metodami, ki se v sodni praksi uporabljajo za zakonske in ustavne pravice in med temi je tudi metoda, po kateri je treba določbe o pravicah razlagati tako, da so le-te učinkovito zavarovane pred organi in sodišči, pri čemer pa niti upravni organ niti sodišče ne smeta iti mimo jasnega jezikovnega pomena pravne določbe.
Določilo 41. člena ZVPot se ne uporablja samo pred upravnimi organi (na podlagi 72.a člena ZVPot), ampak tudi v pravdnem postopku, kar pomeni, da določbo 41. člena ZVPot dopolnjujejo tudi splošna pravila obligacijskega prava (4. odstavek 37. člena ZVPot). Izključitev pravil obligacijskega prava v primeru uporabe 1. odstavka 41. člena ZVPot pred upravnim organom bi morala biti izrecno predpisana, da bi jo bilo mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala obdobje, ko tečejo obresti, določiti v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, kajti v izreku je treba odločiti o vseh zahtevkih stranke.
ukrep tržnega inšpektorja - varstvo potrošnikov - nepošteni pogodbeni pogoji - sklepanje pogodb za elektronske komunikacijske storitve - omejitev odgovornosti za škodo - določitev roka - omejitev pravice do reklamacije
Rok je mogoče določiti tudi opisno, vendar v obravnavani zadevi takšen način določitve obveznosti ne zagotavlja zadostnega in jasnega pričakovanja naročnika, do kdaj bo nosil stroške odgovornosti za morebitno škodo.
Omejitev odgovornosti pomeni neenakopraven (slabšalen) položaj za naročnika, ki je za morebitno škodo odgovoren brez omejitve.
Sporen način obračunavanja presega pričakovanje potrošnika in dopušča prosto presojo, kdaj so izpolnjeni pogoji za takojšnje plačilo računa oziroma za odklop telefona. Pomeni pa tudi izkoriščanje močnejšega položaja in potrošnika prisili, da poravna svoje obveznosti prej, kot je utemeljeno pričakoval.
Pravica do ugovora in reklamacije je z zakoni (ZEKOM in ZVPot) določena potrošnikova pravica, ki je ni mogoče omejevati.
V tej zadevi ne gre za obročno odplačevanje blaga, pač pa je razmerja med tožnikom in potrošniki šteti za kreditno pogodbo, saj je višje stroške dostave šteti za stroške kredita.
Pogoji za odprtje skrbniškega računa so točno določeni v razdelku 2.8 ZVKSES. Med drugim je določeno, da se pogodba sklene tako med prodajalcem kot tudi skrbniško banko in skrbniškim notarjem, predplačila pa se opravijo na skrbniški račun. Drugačnega načina odprtja skrbniškega računa določbe ZVKSES ne omogočajo. Zato se tožeča stranka z zagotovitvijo bančne garancije ni mogla razbremeniti plačila obresti. Zagotovilo bančne garancije je glede na določbo 13. člena ZVKSES omogočalo le sklenitev dogovora o predčasnem plačilu kupnine.
varstvo potrošnikov - zavajajoče poslovne prakse - nepoštene poslovne prakse - piramidni sistem pospeševanja prodaje
Okoliščine iz 14. točke 7. člena ZVPNPP so izpolnjene že zgolj s tem, da podjetje spodbuja piramidni sistem pospeševanja prodaje in ni potrebno, da koga sili k taki prodaji. V tej zadevi je bilo spodbujanje piramidnega sistema pospeševanja prodaje tako, da se je potrošnik nadejal plačila ali nagrade predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, ne pa toliko zaradi prodaje ali uporabe izdelkov.
ZPotK v 7. členu določa, katere sestavine mora vsebovati kreditna pogodba. V kreditnih pogodbah tožeče stranke ni bila navedena ne čista vrednost kredita, ne predvideni zneski posameznih plačil in tudi ne skupen znesek plačil. Zaradi tega so nastopile vse pravno-relevantne okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ zaradi pomanjkanja nekaterih sestavin v pogodbah, izdal odločbo, s katero je tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti.
ukrep tržnega inšpektorja - prepoved prodaje blaga - označba prodajanega blaga s ceno
Ker cene blaga niso bile označene, je pristojni inšpektor utemeljeno na podlagi druge alinee 72. člena ZVPot izdal odločbo, s katero je prepovedal prodajo blaga do odprave pomanjkljivosti.
ZVPot člen 71/3, 71, 71/1, 71/2, 71/3, 71, 71/1, 71/2.
spor o napaki - varstvo potrošnikov - ukrep tržnega inšpektorja - ustavitev postopka
Če v inšpekcijskem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti krivde izvajalca storitev, organ prve stopnje nima podlage za izdajo odločbe na podlagi 71. člena ZVPot.
ZUS člen 23/3, 60/1-4, 60/1-4, 23/3. ZVPot člen 12b, 12b. ZUP člen 113/2, 254/2, 113/2, 254/2. ZIN člen 31/1, 31/2, 31/1, 31/2.
inšpekcijski postopek
Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da je bil izdelek tožeče stranke v okviru tolerance, bi se morala ta ugotovitev odražati tudi v odločitvi tožene stranke v zvezi z izrekom prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na stroškovne obveznosti tožeče stranke v zvezi z analizo, opravljeno s strani Zavoda za zdravstveno varstvo A.
Tržni inšpektor je pravilno izdal odločbo o zavajajočem oglaševanju, saj je bilo ugotovljeno, da se posojilne pogodbe dejansko sklepajo z družbo AAA d.o.o. in ne s tožečo stranko, ki je dajanje kreditov oglaševala.
URS člen 15, 15/2, 74, 15, 15/2, 74. ZTI člen 13, 13.
ukrep tržnega inšpektorja
Po ustaljeni novejši upravno - sodni praksi mora imeti ukrep inšpekcijskega organa podlago v konkretni zakonski določbi v primeru, da ukrep inšpektorja pomeni poseg v ustavno pravico subjekta. Za takšen inšpekcijski ukrep, kot je bil izrečen v konkretnem primeru (da mora tožeča stranka odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti pri poslovanju in potrošniku na podlagi njegovega predplačila za storitev plačati obresti), bi torej morala biti podana določna zakonska podlaga. Tega kriterija določilo 13. člena ZTI ne izpolnjuje, zato je izpodbijana odločba nezakonita. To interpretacijo sodišča potrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec inšpekcijski ukrep, ki je bil izrečen v konkretnem primeru, vključil v IX. poglavje ZVPot z zakonsko spremembo, ki pa je stopila v veljavo po izdaji prvostopenjske odločbe.