Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka v naziv visokošolskega učitelja je procesna odločitev. Glede na to, da je upravni spor mogoče sprožiti, kot določa ZVis, zoper odločbo izdano v postopku za izvolitev v naziv (oziroma za odvzem naziva), to velja tudi za odločitev o ustavitvi postopka.
Upoštevajoč, da je tožnik vložil vlogo za izvolitev v naziv redni profesor in v njej izrecno zapisal, da podaja hkrati vlogo za podredno izvolitev v naziv izredni profesor, in glede na to, da po določbi 26. člena Pravilnika o postopku za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev obravnavati ni mogoča hkratna obravnava več vlog, je prvostopni organ pravilno postopal v skladu z drugim odstavkom 26. člena pravilnika, ko je odločil, da se postopek po prejšnji vlogi ustavi.
Ni nujno, da toženka vedno sledi predlogu prosilca glede obsega zaprošene BPP in lahko določi manjši obseg, vendar pa tega ne sme storiti brez razloga. Razlog, zaradi katerega toženka lahko določi ožji obseg, je ocena, da bo tudi z dodelitvijo BPP za vložitev navedenega predloga v nepravdnem postopku pričakovani rezultat dosežen. Po presoji sodišča po preučitvi zadeve in glede na okoliščine zadeve toženka ni upoštevala, da bi bil dosežen pričakovan rezultat tudi na drug način, ne le s potrditvijo s sporazuma in dogovora med staršema s strani sodišča.
Ker se za sporazumno ločitev vloži skupni predlog s strani obeh zakoncev in ker o stroških v tem postopku sodišče odloči po prostem preudarku, sodišče ocenjuje, da je toženka ravnala pravilno, ko je tožnici, ki je sicer edina od zakoncev zaprosila za dodelitev BPP, priznala plačilo polovice stroškov sestave predloga za sporazumno razvezo.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.
Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.