Občina je javnopravni subjekt, vendar to ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.
Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico nastala 4.535,99 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.
Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnici ne prizna lastnost stranke v pritožbenem postopku odmere NUSZ za leto 2023. Tožnica pa s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva, da se ji prizna status stranke, kar torej presega lastnost stranke v pritožbenem postopku.
Svoje pomisleke glede varnosti objekta zaradi možnega udara strele, na katere upravna organa v upravnem postopku nista odgovorila, tožnik ponavlja tudi v tožbi, v kateri očita, da iz gradbenega dovoljenja ni razvidno, kako je urejena varnost objekta z vidika njegove ozemljitve v primeru udara strele in nastanka statične elektrike. Z omenjenim ugovorom tožnik varuje svoj interes oziroma lastninsko pravico na zemljišču, ki se nahaja v neposredni bližini objekta, za katerega je bilo investitorjema izdano gradbeno dovoljenje, saj smiselno opozarja na to, da bi lahko imel objekt glede na svoje značilnosti (železno konstrukcijo) in oddaljenost od zemljišča tožnika (1,5 metra od parcelne meje) v primeru udara strele vpliv na požarno varnost objektov v lasti tožnika.
Zahteva tretjega odstavka 90. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Gorišnica, ki določa, naj likovna podoba nezahtevnih objektov izhaja iz krajevno tradicionalnih značilnosti, ne varuje zgolj javnega pač pa tudi zasebni interes lastnikov sosednjih zemljišč (skladnost zunanjega izgleda objektov).
Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno.
Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikovi razlogi za odhod in to, da se noče vrniti v Alžirijo (ker je toliko časa odsoten, tam nima več nikogar in ničesar, bil bi brezdomec), ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Alžirija zanj varna država z zatrjevanjem slabega ekonomskega položaja, kar pa ne zadošča.
Ker se parcela dotika druge parcele na daljici, ki se začne na stiku s parcelo, ki je v lasti tožeče stranke, bi morala biti tožeča stranka kot lastnica parcele, katere meja se ureja, v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZEN v tem delu pritegnjena v postopek.
Ključna je izjava zakonitega zastopnika družbe B., ki jo je dal v davčnem postopku in iz katere izhaja, da tožnika kot podjetnika ne pozna ter da z njim nikoli ni posloval in tudi sicer ne sodeluje. Omenjeno izjavo nadgrajujejo okoliščine, ki se tičejo domnevno prejetih računov omenjene družbe in pogodb o asignaciji, za katere davčni organ ugotavlja, da so kot listine neverodostojne, ter okoliščine v zvezi s plačili računov, ki niso bila opravljena na poslovni TRR omenjene družbe, temveč so bila opravljena C. C. kot fizični osebi na njegov osebni bančni račun, ne da bi bila po ugotovitvah davčnih organov izkazana njegova povezava z omenjeno družbo. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje pravice do odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja na katerem naslovu je organ vročal dopis z dne 20. 4. 2022 in tudi ne, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Tako tožnik utemeljeno graja v tožbi, da ne ve na kateri naslov je organ vročal pošiljko, prav tako tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti vročitve (VI. poglavje ZUP).
Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve razlogov glede pogojev 8. člena ZZSDT, na katere se sklicuje tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katere se opira odločba.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 22. 4. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila, je tožnik azilni dom zapustil dne 19. 4. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil.