Tožnik v tožbi sicer obsežno ampak posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke, a konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne morejo biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Tudi neuspeh tožnika v postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP. Neuspeh prosilca v postopkih pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni.
Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.
Po zaključku petletne obveznosti izvajanja posamezne operacije je podaljšanje le-te sicer mogoče, vendar se lahko podaljša le celotna obveznost, kot izhaja to iz izrecne določbe četrtega odstavka 11. člena Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020.
Glede na to, da se operacija iz 23. člena Uredbe KOPOP obravnava kot celota in je mogoče le podaljšanje celotne obveznosti, to pomeni, da kolikor nastopi nepravilnost znotraj posamezne (četudi izbirne) zahteve znotraj operacije, se plačilo operacije v celoti zavrne.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral (že v upravnem postopku) zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.
Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.
Ker iz zapisnika mejne obravnave ne izhaja, da so bili lastniki sosednjih zemljišč pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo ter da jim je bila pokazana katastrska meja, da so bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo ter na natančnost uporabljenih podatkov, da jim je bil zapisnik pred zaključkom prebran in da podpis lahko izkazuje le njihovo pristnost, potem je zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravni učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.