STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074530
ZFPPIPP člen 271, 271/1, 272, 272/1, 272/1-1. OZ člen 2, 3, 18. ZPP člen 11, 214, 214/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – objektivni pogoj izpodbojnosti – konkludentno ravnanje – dogovor o podaljševanju plačilnega roka – izpolnitev v običajnem roku – rok zapadlosti na računih
Konkludentno ravnanje je ravnanje, delovanje ali obnašanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, kakšna je pravnoposlovna volja določene osebe (fizične ali pravne), čeprav ta volja ni izrecno (ustno ali pisno) izražena.
Izpolnitve znotraj običajnega roka ni mogoče opredeljevati kot izpolnitve z zamudo, tudi če se takšen rok izpolnitve obveznosti razlikuje od enostransko opredeljenega roka zapadlosti na računih, ki jih je izstavil upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno.
pravočasnost izbrisne tožbe - uporaba pravil ZZK-1 glede roka za vložitev izbrisne tožbe - načelo zaupanja v pravo
Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (odločba ustavnega sodišča U-I-101/95). V tem primeru se postavi vprašanje, kakšno pravico je toženec pridobil s tem, ko tožniki niso v roku, ki ga je predpisoval star zakon, predlagali izbrisa zatrjevanega materialnopravno napačnega vpisa. Do uveljavitve ZZK-1 zgolj zaradi neaktivnosti tožnikov ni pridobil nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok (pred izdajo sklepa o zavarovanju rok ni mogel začeti teči). Torej ne gre za primer, ko bi toženec pridobil pravico na podlagi in v času veljavnosti ZZK, ZZK-1 pa takega načina pridobitve pravice (s potekom roka) ne predvideva. Zato ne moremo govoriti o tem, da bi bila z uporabo ZZK-1 kršena prej pridobljena pravica toženca. Z uporabo novega zakona tudi ne bi bilo omajano načelo zaupanja v pravo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ga v obravnavanem primeru ne bi uporabili.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijske spremembe – nova opredelitev delovnega mesta
Za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je na podlagi posnetkov video nadzora ugotovila, da je tožnik (prodajalec v bencinskem servisu) svojim strankam v nasprotju z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa dovolil delo na računalnikih. Video nadzor je v enem primeru celo pokazal, da je tožnik zapustil prodajni pult in stranko pustil samo pri blagajni ter s tem dopustil, da je imela dostop tudi do denarnih sredstev, srečk in vrednostnih papirjev. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev, da bi izdalo sklep o preklicu odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta – organizacijski razlog
Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika iz organizacijskih razlogov. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je šlo za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje. Glede na navedeno sta toženi stranki dokazali utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določila prve 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
izredna pravna sredstva - predlog za obnovo postopka - zastopanje - odvetnik - pooblaščenec - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka sam brez pooblaščenca, zato ga je treba zavreči, saj po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit in pravno fakulteto. Po določbi 1. odstavka 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona.
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 168. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – enotna tarifa – civilna kazen – neupravičena obogatitev
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077716
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – stroški opominov
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.
Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine, ne pa
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamuda s plačilom
Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
invalidnost – pravnomočna odločitev – nastanek invalidnosti
Čeprav je pri tožniku do invalidnosti prišlo že dne 7. 3. 2002, ga zaradi zavrnjenih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 7. 4. 2008, ni mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravic iz invalidskega zavarovanja za čas pred 8. 4. 2008, saj bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR/02 (ZDR/90, ZTPDR), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02).
Zaposlitev tožeče stranke pri invalidskem podjetju v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da
ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi.
V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.
Tožeča stranka s predložitvijo obračuna plače za mesec junij ni dokazala, da je tožencu plačo za mesec maj dejansko izplačala, saj iz junijske plačilne liste izhaja le, da je bila domnevno izplačana plača za mesec maj odšteta.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost
Določilo sporazuma, po katerem se delodajalec in delavec s podpisom strinjata, da je dogovor sestavljen in podpisan brez sile, grožnje ali zvijače in tudi brez zmote, ter da ga tozadevno ne bosta izpodbijala, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je namreč zakonsko dopusten tekst, ki podpisnika opozori na to, da v primeru sile, grožnje, zvijače ali zmote ne podpiše takega sporazuma.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.