Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 člen 40. ZPIZ-1 člen 67.
invalidska pokojnina - tujec
Na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje iz 67. člena ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Tožnik, ki je avstrijski državljan, kot invalid III. kategorije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker še ni star 63 let.
Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 15, 16. ZDR člen 125, 125/3, 111, 111/1, 111/1-6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je podala tožnici (zdravnici) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Podlaga negativne ocene poskusnega dela tožnice je bilo zdravljenje šestih pregledanih pacientov, pri katerih je komisija ugotovila napake, tožnica pa meni, da pri dotičnih šestih pacientih do teh napak ni prišlo, prav tako je bila po njenem mnenju vodena ustrezna zdravstvena dokumentacija v skladu s strokovno prakso tožene stranke. V ta namen je tožnica predlagala, da sodišče postavi izvedenca medicinske stroke, da poda mnenje, ali je tožnica paciente primerno zdravila. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
gospodarski spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – nepravilen pravni pouk o pritožbi – pravočasnost pritožbe
Ker je bil v pravnem pouku o pritožbi sodbe prve stopnje naveden nepravilen rok za vložitev pritožbe, je v tem roku vložena pritožba pravočasna.
Ker sodišče prve stopnje niti v vabilih na glavno obravnavo niti v pravnem pouku o pritožbi izpodbijane sodbe ni navedlo, iz katerih pritožbenih razlogov se sme izpodbijati sodba, je zato pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbena navajanja tožeče stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.
izredna odpoved delavca – razlogi na strani delodajalca
Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi delavca se lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino, po 2. odstavku 112. člena ZDR.
Uredba (ES) št. 883/2004 ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, temveč osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine ob pogojih iz 67. člena ZPIZ-1. Pri tožniku, ki je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, pač pa do zmanjšanja delovne zmožnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je KV zidar, še vedno pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami s polnim delovnim časom, zato nima pravice do invalidske pokojnine.
Po tem, ko je toženec tožniku v novem postopku priznal nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi I. kategorije invalidnosti (pravico do invalidske pokojnine), je tožnik umaknil tožbo zoper odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo, s katero je uveljavljal pravico do dela v polovičnem delovnem času in pravico do delne invalidske pokojnine. Izdaja nove odločbe v novem postopku ne pomeni izpolnitve zahtevka, zato tožnik nima pravice do povračila stroškov, nastalih do umika tožbe.
invalidnost – svoj poklic – javna dela – invalidnost pred nastopom dela
Tožnica, ki je po izobrazbi medicinski tehnik, je kot medicinska sestra delala le krajše obdobje po zaključku šolanja, nato pa je delala različna druga dela. Za ugotovitev invalidnosti je treba najprej razčistiti, kaj je tožničin svoj poklic iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1, po katerem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.
stroškovna odločitev – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Ker tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje za del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o izbiri kandidatke za ravnateljico tožene stranke ni imela več pravnega interesa (ta sklep je bil razveljavljen s strani tožene stranke že pred prvim narokom za glavno obravnavo), je v tem delu tožbo tožnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, medtem ko je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo. Ker je bila tožnica v tem individualnem delovnem sporu v celoti neuspešna, je, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.
plačilo nadur – sporazum – dokazno breme – nadurno delo
Tožena stranka je kot delodajalec tista, ki bi morala voditi (pravilno in točno) evidenco ur, ki jih delavci opravijo. V primeru spora, ko delavec zatrjuje, da ni prejel plačila vseh ur, je dokazno breme, da je bilo plačano vse, na delodajalcu, toženi stranki. Ona je bila dolžna dokazati, da je tožnik nadure dobil plačane. Ker tega ni storila, je treba tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi ter pri tem upoštevati število nadur, kot jih je v tožbi navedel tožnik.
javni uslužbenec – vojak – dodatek za stalnost – denarna terjatev – neposredno sodno varstvo – odločba
Tožnik je vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi določb 100.a člena ZObr, s katero je med drugim zahteval tudi izplačilo dodatka za stalnost. Tožena stranka o njegovi zahtevi ni odločila, tožnik pa je nato vložil obravnavno tožbo. Procesne predpostavke za vložitev tožbe za izplačilo dodatka za stalnost so tako izpolnjene, saj 8. odstavek 100.a člena ZObr določa, da delavec, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču.
Tožnik, ki v Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje, je bil z dokončno in pravnomočno odločbo toženca razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, saj je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem fizično lažjem in psihično manj zahtevnem delu, brez uporabe motornih vozil v službene namene, pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega pa mu ni bila priznan. Ker mu ta pravica ni bila priznana, nima pravice do delne invalidske pokojnine.
Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Vendar naj bi se odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic priznala izjemoma in v primeru takšnih kršitev, ki so pri oškodovancu upravičeno povzročila duševne bolečine. Ni sprejemljivo stališče, da lahko vsako škodno ravnanje delodajalca povzroči delavcu duševne bolečine, saj ljudje različno dojemamo čustveno in psihično nasilje enega do drugega, nekdo je lahko bolj občutljiv (strpen) na konkreten odnos ali medsebojno komunikacijo, drugi pa ne. Vsekakor mora biti kršitev osebnostnih pravic težka in intenzivna, ki občutno presega običajno (normalno) obnašanje posameznikov, kot se v danih razmerah lahko pričakuje. To pomeni, da je potrebno denarno odškodnino iz naslova kršitev osebnostnih pravic omejiti samo na takšne dogodke, ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerjih jasno manifestirajo kršitev. Nikakor pa ne pomeni denarna odškodnina kazen za povzročitelja, temveč predstavlja le zadoščenje oškodovancu za povzročene nevšečnosti in duševne bolečine.
regres za letni dopust – odpravnina – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – sprememba delodajalca
Tožnik je prešel k toženi stranki od svojega prejšnjega delodajalca na podlagi dogovora med obema delodajalcema, skupaj s strojem, ki ga je upravljal. Rečeno mu je bilo, da bo, kolikor na prehod ne bo pristal, postal višek in izgubil službo. Iz tega razloga in ker je bil prava neuka oseba, je podpisal tudi natisnjen dopis „sporazumna odpoved delovnega razmerja“ in s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu zaposlil pri toženi stranki, od prejšnjega delodajalca ni dobil nobene odpravnine, čeprav je pri njem delal 34 let. Z enakim delom, kot pa ga je opravljal pri prejšnjem delodajalcu, z istim strojem in na istem delovnem mestu je nadaljeval tudi pri toženi stranki. Med navedenima pravnima subjektoma je bil izveden prenos dejavnosti, delavcev in strojev, med njima je bila sklenjena tudi pogodba, kar pomeni, da je prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Tožnik je že po samem zakonu pri toženi stranki (prevzemniku) ohranil vse pravice, do katerih je bil upravičen kot delavec pri prejšnjem delodajalcu (prenosniku), vključno s priznanjem delovne dobe pri obeh delodajalcih, kot podlage za obračun odpravnine iz člena 112/2 oz. 109. člen ZDR in priznanjem celotnega regresa za letni dopust
spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog
Ker se sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku majhne vrednosti, ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbene navedbe tožene stranke pa so izključno (le) izvajanje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.
ZPIZ-1 člen 187. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 135, 135/1, 135/1-4. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1972) člen 50, 50/1. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1983) člen 64.
pokojninska doba – kmetijska delavka – elementi delovnega razmerja
Ker je tožničino delo kmetijske delavke na kmetiji v velikosti 10 ha v lasti njene mame, ki se je ukvarjala z vzrejo in prodajo govedi in prašičev ter prodajo mleka in kmetijskih pridelkov, vsebovalo bistvene elemente delovnega razmerja (stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjeno plačilo), se ji čas opravljanja tega dela šteje v pokojninsko dobo.
dodatek za stalnost – denarna terjatev – terjatev iz delovnega razmerja – zastaranje – zastaranje zamudnih obresti
Tožnik vtožuje razlike v plači iz naslova plačila dodatka za stalnost, kar je denarna terjatev iz delovnega razmerja, zato je za njeno zastaranje potrebno upoštevati 206. člen ZDR, po katerem je zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja 5 let. Upoštevati pa je treba tudi 347. člen OZ, po katerem obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. ZDR je sicer res specialni predpis v razmerju do OZ, zato za vse terjatve iz delovnega razmerja velja petletni zastaralni rok, vendar pa je glede zastaranja zamudnih obresti potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 347. člena OZ, saj ZDR o zastaranju obresti ne določa ničesar. V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ terjatve občasnih terjatev, ki dospejo letno in v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, med katere sodi tudi terjatev obresti.
Tožnica pri toženi stranki ni imela zagotovljene prehrane med delom, ampak si je morala hrano kupovati sama, zato je upravičena do povračila nadomestila stroškov za prehrano.
Tožnik v socialnem sporu izpodbija začasno odločbo o odmeri pokojnine. Ker je odločba, ki je nadomestila začasno odločbo, postala dokončna in pravnomočna, nima več pravnega interesa za izpodbijanje začasne odločbe, zato se tožba zavrže.