STEČAJNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074529
ZFPPIPP člen 34, 34/3, 34/4, 362. OZ člen 86, 86/1, 87, 193. ZPP člen 319, 319/2, 319, 319/2.
preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo osebo - sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke - plačilo provizije - ničen pravni posel - vrnitveni zahtevek - pobotni ugovor - priznana terjatev - učinek pravnomočnosti
Ker je bilo tožeči stranki prepovedano skleniti Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke, zakon pa tako dejanje s posebno ureditvijo o zapovedani prepovedi ravnanja izvzame iz dejanj, ki so izpodbojna, pomeni, da je sporazum, s katerim je bila prepoved kršena, ničen.
Terjatev, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana, je ugotovljena in je na njeni podlagi upnik upravičen do plačila po pravilih, ki jih določa poseben zakon. Po tem, ko je terjatev ugotovljena v stečajnem postopku, zaradi učinkov doseženih v stečajnem postopku, upnik v pravdi nima pravice zahtevati, da se ista terjatev še enkrat ugotovi v pravdnem postopku (učinek res iudikata).
Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev.
Pravni temelj za pridobitev kupnine je prodajna pogodba, s katero se je toženec zavezal proti plačilu kupnine na kupca prenesti lastninsko pravico. Podlago za prodajo parcele pa predstavlja vknjižena lastninska pravica, ki jo je toženec pridobil ex lege od svojega pravnega prednika na podlagi dedovanja.
V zadevi, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti, je tožbeni zahtevek vložen zoper drugi toženi stranki, pa tudi vprašanje odgovornosti toženih strank v zadevi, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti, ni predhodno oziroma rešitev tega vprašanja ne more vplivati na pravilnost odločitve v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine zoper delodajalca. Postopek se nadaljuje, ko odpade razlog za prekinitev. Ker v obravnavanem primeru sploh ni bilo zakonsko predvidenih razlogov za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se postopek nadaljuje in da se ne čaka na rešitev spora med tožnikom in drugima dvema toženkama.
Stranki sta bili ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžni upoštevati zakonske omejitve, ki so veljale v času, ko sta pogodbo sklepali. Navedeno pomeni, da sta bili dolžni upoštevati tudi omejitev glede višine odpravnine, kakor je bila določena v določilu 3. odstavku takrat veljavnega 449. člena ZGD (ta je določal, da če skupščina poslovodjo odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj). Neupoštevanje te omejitve pomeni delno ničnost pogodbe o zaposlitvi.
S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena višja odpravnina, zato je dogovor veljaven le do najvišjega obsega, ki ga zakon še dopušča.
Sama pravica do odpravnine tožniku ne gre na podlagi določbe ZGD-1, ki je veljal v času razrešitve tožnika, in tudi ne na podlagi določbe 3. odstavka 449. člena ZGD, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik lahko upravičen do odpravnine le v višini, ki upošteva v času sklepanja pogodbe veljavne zakonske omejitve, saj je vse, kar je bilo v pogodbi določeno več, nično.
Dolžnik v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in je le-ta tako neobrazložena, zato se je sodišče druge stopnje pri njenem obravnavanju omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila pritožba dolžnika zoper sklep z dne 18.9.2012 prepozna in jo je utemeljeno zavrglo.
stvarna pristojnost – izključna pristojnost – vrednost spornega predmeta – obligacijskopravni zahtevek – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
V konkretnem primeru tožeča stranka poleg tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, vlaga tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar predstavlja obligacijskopravni zahtevek, za katerega se stvarna pristojnost sodišča določa po vrednosti spornega predmeta. Le ta v konkretnem primeru presega 20.000,00 EUR, zato je podana pristojnost okrožnega sodišča.
volilo – nujni delež – vračunanje volila v nujni delež
Ker je nujni delež zakoniti dedni delež in ker se pravila vračunavanja daril in volil nanašajo na vse zakonite dediče, je bilo treba uporabiti pravilo vračunavanja iz 47. člena ZD.
Ni pomembno, na kakšen način je zapustnik nujni del zapuščine (nujni delež) zapustil nujnim dedičem, to lahko stori tudi v obliki volila.
ZIZ člen 260, 261. ZFPPIPP člen 19, 132, 132/3-2, 280. SPZ člen 128.
ločitvena pravica – zastavna pravica na denarnih sredstvih pri banki – predhodna odredba
Za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ zakon res ne uporablja pojma “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ. Vendar po mnenju literature tudi ukrep prepovedi organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pomeni rubež terjatve in pomeni nastanek zastavne pravice, kar utemeljeno vseskozi zatrjuje tožeča stranka. Da prepoved organizaciji za plačilni promet pomeni zastavno oziroma ločitveno pravico, tožeča stranka v pritožbi dodatno pravilno utemeljuje s povezovanjem 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ z 261. členom ZIZ.
Toženec je samostojni podjetnik posameznik, zato zanj glede vročanja velja določba 3. odstavka 139. člena ZPP. Ta določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Tožba je bila tožencu vročena tako, da je bilo v hišnem predalčniku na naslovu, ki je bil kot sedež vročanja v času vročanja vpisan v poslovnem registru Slovenije, puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da naj pisanje dvigne v roku 15 dni. Toženec tega ni storil, zato mu je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku na istem naslovu. S tem je bila vročitev tožbe v odgovor pravilno opravljena.
Za kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic ni potrebna pogodba med avtorjem in kolektivno organizacijo, s katero bi ta nanjo prenesel pravico do njihove uveljavitve, pravna posledica pa je (ex lege) enaka kot če bi bila takšna pogodba sklenjena. Avtor namreč v takem primeru ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako pa mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
pasivni družbenik – obrazloženost ugovora – trditve in dokazi
Zgolj dejstvo, da je dolžniku bila odvzeta prostost, samo po sebi ne dokazuje, da ni mogel vplivati na poslovanje družbe, zato zgolj zatrjevanje, da je bil v zaporu, ob odsotnosti trditev in dokazov, da si je kakorkoli aktivno prizadeval preprečiti izbris družbe iz sodnega registra, ni zadosten in pravno relevanten razlog, zaradi katerega bi dolžnika ne zadele pravne posledice izbrisa družbe.
zavarovanje kredita - regres zavarovalnice – cesija terjatve po kreditni pogodbi – subrogacija – notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico – prekluzija – nepravočasnost vloge
Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije).
Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita.
Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZIZ člen 107, 107/4, 111, 112, 114, 115, 120, 120/3.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – prenos terjatve v izterjavo – sklep o prenosu – pritožba dolžnikovega dolžnika
Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.
tožba zaradi uveljavitve prerekane ločitvene pravice - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev – napotitveni sklep - pravni interes ločitvenega upnika – neposestna zastavna pravica
Sodišče prve stopnje, potem ko je samo ugotovilo, da je napotitveni sklep postal pravnomočen, ni imelo več pravice vsebinsko odločati o obstoju pravnega interesa za vložitev tožbe, ker je o tem že bilo pravnomočno odločeno, čeprav dejansko na škodo tožeče stranke, ki je z opustitvijo pritožbe zoper nezakonit napotitveni sklep stečajnega sodišča, nase prevzela breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja ločitvene pravice, pridobljene z neposredno izvršljivo notarsko listino in z vpisom v evidenco neposestnih zastavnih pravic.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
Ni sporno, da je tožeča stranka na teh nepremičninah v prihodnosti želela zgraditi bencinski servis, kar je v pogodbi tudi razkrila, vendar pa ta njena želja oziroma namera predstavlja zgolj interes – nagib, ki ga s pogodbo skuša uresničiti. Po določilu 40. člena OZ pa nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost, zato tožeča stranka iz teh razlogov pogodbe v že realiziranem delu ne more razvezati.
Pojem nevzdržnosti zakonske zveze je z vidika svobode in dostojanstva posameznika treba razlagati tako, da nikogar proti njegovi volji ni mogoče siliti, naj ostaja v zakonski zvezi. Že samo dejstvo, da eden od zakoncev v zakonski zvezi ne želi več vztrajati, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – pravica do zagovora – zagovor – preložitev – bolniški stalež
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi. V takšnih primerih gre za okoliščino, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži, kar pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.