Sodišče druge stopnje je s tem, ko je enostavno prezrlo pritožbo dedičev zoper sklep o dedovanju, kršilo njihovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dedičem s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih pritožbenih navedb pred sodiščem druge stopnje. Opustitev vsakršnega odgovora na pritožbene navedbe dedičev pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave).
Sodišče druge stopnje in revident sta spregledala, da ZD v prvem odstavku 141. člena ZD, v primeru, ko je posestnik pošten, zaradi njegovega varstva določa tudi subjektivni zastaralni rok. Tudi tek subjektivnega zastaralnega roka bi bil lahko zadržan, če bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo tožniku tudi potem še onemogočena vložitev dediščinske tožbe. Vendar tožnik takšnih okoliščin ne navaja.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka?
2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?