Organi društev so dolžni spoštovati procesne zakonitosti, določene v Zakonu o društvu in njihovih internih pravilih, s čimer se posredno članom društva zagotavljajo procesne garancije v postopkih, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami. V primeru protipravne izključitve iz lovske družine je posamezniku zagotovljeno tudi sodno varstvo v pravdnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje.
Sklep občnega zbora toženke je izdal višji organ, ki ima sicer pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku, izdal ga je v nepravilnem postopku, v katerem pa je tožnik sodeloval, izrek sklepa je bil jasen, sam sklep pa je bil izdan v nepravilni obliki brez obrazložitve. Vendar navedene postopkovne kršitve ne dosegajo stopnje, ko sploh ne bi bilo več mogoče govoriti o obstoju sklepa. Bistveno je, da je odločitev, ki je bila sprejeta, nedvoumna, dalje, da ima odločitev takšno zunanjo obliko in da je zmožna pravno učinkovati.
Namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti je upravičenje do dela plače iz tega naslova, ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Po 22.a členu ZSPJS del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog. To pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v Slovenski vojski. Tožnik ne dela kot častnik, temveč polni delovni čas opravlja profesionalno sindikalno delo, kar mu toženka omogoča in za njegovo sindikalno delo zagotavlja sredstva.
Institut redne delovne uspešnosti predstavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da mora davčni organ na predlog stranke obvezno razpisati ustno obravnavo, da bo zadoščeno načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP), čeprav je bila stranka pred izdajo odločbe obveščena o vseh ugotovitvah organa in se je o njih tudi imela možnost izjaviti?
V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur.
Ur izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za koliko ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!
Teh primerov ni pravilno enačiti z upravičeno odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali bolniškega staleža, saj se ure takšne odsotnosti štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane. V teh primerih ne gre za izravnalne ure, saj se z njimi ne izravnava presežek ur, temveč se te ure priznajo enako kot ure, ko delavec dela. V tožnikovem primeru izravnalnih ur pa gre za izravnavo, ki omogoča doseči povprečno število ur delovnega časa. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.
Tožnica je bila pri toženki zaposlena za opravljanje dela s krajšim delovnim časom. Resda je bila skupno zavarovana za polni zavarovalni čas, ker se je še zavarovala kot samozaposlena oseba, vendar to ne pomeni, kot da bi bila v delovnem razmerju pri enem ali več delodajalcih za polni delovni čas, kot sta to zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje. V spornem obdobju je bila tožnica v delovnem razmerju le za krajši delovni čas od polnega. Glede na to je treba uporabiti določbo 98. člena KPVIZ, ki bolj ugodno kot zakon ureja pravico do regresa za letni dopust za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom, saj jim priznava pravico do letnega dopusta v enaki višini kot delavcem, ki delajo v okviru polnega delovnega časa.
Zastavlja se vprašanje, ali neprijava na javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča v času, ko je upravičencu priznana pravica do subvencije najemnine, predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na že priznano pravico.
S tem v zvezi se toženka sklicuje na 121. a člen SZ-1. Iz te določbe ne izhaja, da upravičenec pravico izgubi, če se v obdobju njenega priznanja ne prijavi na takrat objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja. Ta člen namreč ne določa izgube pravice, temveč le enega od pogojev za njeno pridobitev - uvrstitev na prednostno listo pred vlogo za subvencijo. O prenehanju pravice med obdobjem upravičenosti za subvencioniranje najemnine, ki je bila že priznana s pravnomočno odločbo, tudi ni mogoče sklepati z ustrezno razlago teh določb, saj bi takšna razlaga prestopila okvir ureditve. Neprijava na razpis v času upravičenosti bi morala biti jasno opredeljena kot dejstvo, ki vpliva na pravico do subvencije, vendar takšne določbe ni. Zato o neprijavi na razpis tožnica ni bila dolžna obveščati toženke, toženka pa tudi po uradni dolžnosti ni imela podlage za poseg v že priznano pravico.