Sodišči prve in druge stopnje sta v okoliščinah konkretnega primera, ko predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti pri označevanju potrdila o vložitvi tožbe v elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu za zaznambo spora, prestrogo razlagali določbe prvega in drugega odstavka 146. člena ZZK-1 ter nepravilno šteli, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu niso izpolnjene. S prestrogo razlago določbe četrtega odstavka 146. člena ZZK-1 pa predlagateljici neutemeljeno očitane pomanjkljivosti tudi nista pustili odpraviti v ugovornem postopku, s čimer sta izvotlili njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).
Vzročna zveza bo v situacijah, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi, praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t.i. pomiritveni občutek – da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali na podlagi določb ZKUASP ustanovitelj kolektivne organizacije, ustanovljene kot zasebni zavod, ohrani pravice ustanovitelja v zavodu na podlagi ZZ, v obsegu kolikor ZKUASP posameznih pravic izrecno ne prenaša na druge organe, oziroma ali ustanovitelj vse svoje pravice v tem zavodu v celoti izgubi, s tem ko zavod pridobi prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje?
Ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, v konkretnih okoliščinah ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko.