ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 136, 136/1, 136/1-1, 154, 154/1, 154/1-3, 156, 156/1, 156/1-1, 159.
sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - ustavitev postopka o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dovoljeni pritožbeni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - očitek storitve prekrška - kršitev materialnih določb zakona - opisano dejanje ni prekršek
V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).
ZP-1 člen 57, 57/1, 57/5, 136, 136/1, 136/1-1. ZMV-1 člen 42, 42/2, 42/3.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - opis dejanskega stanja - vezanost na opis dejanja - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - pravna opredelitev prekrška - obstoj prekrška - opisano dejanje ni prekršek - ustavitev postopka o prekršku
Prekršek po tretjem odstavku 42. člena ZMV-1 stori posameznik, ki v vozilo vgradi dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, če se zanje zahteva homologacija oziroma odobritev. Iz opisa dejanskega stanja prekrškov pa ne izhaja, da bi se storilcu očitalo, da je prekrška storil s tem, ker je v vozilo vgradil dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, ampak se mu očita, da je prekrška storil s tem, ker je v cestnem prometu uporabljal vozilo, v katerega so bili takšni deli vgrajeni.
Ker je sodišče vezano na opis dejanja, mora presoditi, ali opis dejanja, takšen kakršen je, ustreza zakonskim znakom kršitve, za katero je storilec spoznan za odgovornega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitani dejanji ne ustrezata pravni opredelitvi kršitve iz tretjega odstavka 42. člena ZMV-1, saj iz njunega opisa ne izhajajo vsi zakonski znaki tega prekrška.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - delno plačilo - molk organa
Iz priloženega dokazila je razvidno, da je bil znesek 300,00 EUR s strani storilca plačan na račun, naveden na odločbi tujega prekrškovnega organa z dne 16. 9. 2022. Vendar pa iz navedenega potrdila o plačilu z dne 23. 4. 2024 izhaja, da je bilo omenjeni znesek plačan dne 22. 8. 2022.
Ker je bila z izpodbijanim sklepom priznana odločba tujega prekrkovnega organa izdana dne 16. 9. 2022 in storilcu vročena dne 2. 11. 2022, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi z dne 16. 9. 2022.
Ob tem, ko iz prehodne določbe ZP-1G, konkretno prvega odstavka 52. člena ZP-1G izhaja, da se določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb pa se uporabljajo določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. in četrtega odstavka 214. člena Zakona o prekrških, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi s prekrški, o katerih je bilo odločeno po 1. 10. 2011, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici izrečenih kazenskih točk mogoče preprečiti le v postopku izvršitve prekrškovnih odločb, konkretno v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d - 202. e člen ZP-1), ne pa več v postopku o prekršku preko omilitvenih določb 26. člena ZP-1.
priznanje tuje sodne odločbe - delno plačilo - molk organa
Storilec v pritožbi zatrjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu že plačal znesek 530,00 EUR ter v zvezi s temi trditvami prilaga potrdilo o plačilu.
Sodišče prve stopnje je z dopisom pristojni organ države izdaje pozvalo, da v roku 15 dni od vročitve tega dopisa sporoči, ali je storilec denarno sankcijo že poravnal.
Ob dejstvu, da pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev, na dopis(a) sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1.
ZJRM-1 člen 20, 20/1. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
ustavitev postopka o prekršku - opis dejanja v plačilnem nalogu - dejanje ni prekršek
V 20. členu ZJRM-1 je določeno, da se storilec kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev, če so dejanja iz 6., 7., 12., 13. in 15. člena tega zakona storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. 20. člen ZJRM-1 je torej kvalificirana oblika prekrškov iz zgoraj naštetih členov in je lahko storjen le v povezavi z enim od prekrškov po navedenih členih.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080645
ZP-1 člen 132, 155, 155/1, 155/1-5. ZVoz-1 člen 66, 66/2, 66/7.
sodba o prekršku - postopek z obdolžilnim predlogom - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - prekoračitev zahtevka v obdolžilnem predlogu
Prvostopenjsko sodišče je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe dodalo zakonske znake prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1, čeprav jih predlagatelj postopka v obdolžilnem predlogu ni navedel. Glede na navedeno je sodišče v izpodbijani sodbi v bistvenih delih v škodo obdolženca spremenilo opis dejanja iz obdolžilnega predloga. Dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, je namreč z dopolnitvijo zakonskih znakov prekrška spremenilo v drugo dejanje. S tem je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - obseg preizkusa
Sodišče prve stopnje je zahtevi za sodno varstvo le delno ugodilo, in sicer je namesto globe izreklo sankcijo opominjevalne narave.
Ob tem, ko se je storilec branil s trditvami, da za očitani prekršek ni odgovoren (zaradi dejanske zmote) ter želel ustavitev postopka o prekršku zoper njega, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhajajo zaključki o njegovi odgovornosti za ta prekršek, je očitno sodišče prve stopnje v tem delu štelo ZSV zagovornika storilca za neutemeljeno. Ker pa v izreku sodbe sodišče prve stopnje (ponovno)1 ni zavrnilo zahteve za sodno varstvo v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
ZPDZC-1 člen 5, 5/5, 5/7, 23, 23/6, 23/8. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/5.
zakonski znaki prekrška - rok izpolnitve obveznosti - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - zaposlovanje na črno - čas storitve prekrška - ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - nejasnost razlogov sodbe - okoliščine konkretnega primera - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - ugotovitev prekrška
Ugotavljanje zaposlitve na črno oziroma kršitve torej ni trenutno in enostransko dejanje nadzornega organa (na kraju dejanja ali ob pisanju zapisnika), ampak pravni proces, ki ga ta organ izvede po določbah ZPDZC-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in ki se v smislu prekrškovnih določb šestega in osmega odstavka 23. člena ZPDZC-1 zaključi z zapisniško dokončno ugotovitvijo zaposlitve na črno oziroma kršitve. Čeprav zakonski znak navedenih prekrškov ni pravnomočna ugotovitev teh dejstev, ampak zadostuje zgolj ugotovitev, pa ta ne more biti arbitrarna.
zakonski znaki prekrška - uporaba vozila - predelana in popravljena vozila
Zakonski znak prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 je uporaba vozila (ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena in vpisana v evidenco) v prometu.
hitri postopek o prekršku - preizkus odločbe po uradni dolžnosti - sporna dejstva
Sodišče prve stopnje je predmetni postopek o prekršku zoper storilca ustavilo v posledici zaključka, da ob dejstvu, da je policist celotni skupini ukazal, naj se odstranijo ter da je bila storilčeva identiteta ugotovljena naknadno, nikakor ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storilcu dokazana storitev očitanega mu prekrška.
Ob tem, ko storilec v ZSV ni nasprotoval dejstvu, da je on napačno odreagiral na odredbo uradne osebe, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici dvoma o pravilnosti ugotovljene storilčeve identitete, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je storilec v času prekrška hodil gor in dol po svojem dvorišču ter govoril sam s seboj, da se je oškodovanec v času prekrška nahajal v svoji hiši, konkretno v kopalnici ter da ga je storilec opazil šele, ko se je skozi kopalniško okno nekaj zasvetilo - verjetno telefon, s katerim je storilca snemal. Pri tem je tudi oškodovanec, glede na obrazložitev izpodbijane sodbe, sam potrdil, da se je med govorjenjem storilca, nahajal v svoji hiši.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni mogoče zaključiti že, da se je storilec pogovarjal z oškodovancem na svojem dvorišču in ga med pogovorom žalil, prav tako storilcu, ki je hodil in govoril sam sebi na svojem dvorišču in ni vedel, da ga oškodovanec posluša (to namreč iz opisa dejanskega stanja prekrška ne izhaja), ni mogoče očitati nobene oblike krivde.
postopek o prekršku - stroški postopka - stroški hrambe zaseženega vozila
Ker na odločitev o tem, kdo nosi stroške postopka, vpliva le to, ali je bila obdolžencu izrečena sankcija za prekršek, pritožbeno sodišče pri predmetni pritožbeni presoji ne more upoštevati pritožnikovih trditev o revščini in slabem premoženjskem stanju. Mu pa na tem mestu pojasnjuje, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00079844
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080646
ZMV-1 člen 25, 25/5, 25/6. ZP-1 člen 21, 57, 57/2, 65, 65/9. URS člen 22, 25.
plačilni nalog - pravica do izjave - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - postopek zoper pravno in odgovorno osebo - opomin - pravica do enakega varstva pravic v postopku
Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.
Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.
Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura.
Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ.
Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence. V tem smislu je potrebno presojati pojem dejavnosti pretovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da pravna oseba dejavnosti pretovora ne more opraviti, če ladijskemu prevozniku predhodno ne omogoči uporabe pristaniške infrastrukture, vendar kadar je obdolžena pravna oseba ladijskemu prevozniku uporabo pristaniške infrastrukture že omogočila in je dejavnost pretovora pomenila samo še izpolnitev njunega medsebojnega poslovnega razmerja, potem za dejavnost pretovora v tem smislu pravila javnega naročanja ne veljajo.
Pritožnica ima v postopku o prekršku položaj predlagateljice postopka, v katerem ima pristojnost pregona prekrška, kar pomeni, da bi morala očitano dejanje dokazati. Na drugi strani pa za obdolžence velja domneva nedolžnosti, v skladu s katero pritožnica ne more v obdolžilnem predlogu zgolj postaviti teze, da so oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture in nato pričakovati, da so obdolženci tisti, ki bi morali dokazati izjemo iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, za kar se pritožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema.
ZP-1 člen 8, 14, 14/3. ZOUTPI člen 42, 42/1, 42/1-23.
prekršek - prodajalna tobačnih izdelkov - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog - odgovorna oseba
Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.
prekrškovni postopek - mladoletnik - stroški postopka za prekršek
Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.
veljavno vozniško dovoljenje - pravica do svobode gibanja - voznik - udeležba vozila v prometu
Definicijo voznika določa ZVoz-1 v 12. točki prvega odstavka 2. člena, in sicer je voznik oseba, ki na cesti vozi vozilo. Ob tem ko ni sporno, da je bil obdolženec v času storitve prekrška udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega vozila, so neutemeljene pritožbene trditve, da v času storitve prekrška obdolženec ni bil voznik. Pri tem pa njegova pravica do svobode gibanja, ki jo v pritožbi izpostavlja, na zaključek o tem, da je bil voznik, ne more vplivati. Izvrševanje oziroma pogoje izvrševanja pravice do gibanja v primerih, ko so osebe v Republiki Sloveniji udeležene v cestnem prometu kot vozniki, določa ZVoz-1, obdolženi pa se je bil kot voznik osebnega vozila dolžan ravnati po določbah ZVoz-1.
Identiteta peške na kraju prekrška ni bila ugotovljena, zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem peške ni izvedlo, ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe v 6. točki obrazložitve, ta dokaz neizvedljiv. Zato izpostavljeno postopanje sodišča ni moglo poseči v storilčevo pravico do obrambe.
Ker po določbi 71. člena ZP-1 sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, tudi ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je zaslišanje peške nujno za zaključek o storilčevi krivdi.