Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.
Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.
Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi.
Tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena.
Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodišče ne more posegati v dokončne in pravnomočne odločbe davčnega organa. Drugačna razlaga bi pomenila nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno varstvo pravnomočnosti.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka.
Utemeljena je pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper odločitev sodišča o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, četudi ne iz razlogov, ki jih uveljavlja. V skladu z enotno sodno prakso je namreč izpraznitev in izročitev nepremičnine dolžniku mogoče naložiti samo v primeru, če je stečajni dolžnik izključni lastnik te nepremičnine, v drugih primerih pa le, če so tudi ostali solastniki v postopku osebnega stečaja in se nepremičnina prodaja hkrati (VSL sklepi Cst 69/2022, Cst 294/2022, Cst 143/2022). V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnik upravitelju ne more izročiti le 1/2 stvari. Za odločanje o izročitvi druge polovice solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastopnik društva odgovoren za zakonito poslovanje društva. Skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDru-1 namreč za to odgovarjata društvo in zastopnik društva, če temeljni akt ne določa drugače, česar pa pritožnica ni zatrjevala in ne dokazala. Odgovorne osebe odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem za obveznosti društva tudi po drugem odstavku 6. člena ZDru-1.
Predmet prodaje so v konkretnem primeru nepremičnine. Bila je že izvedena javna dražba z zviševanjem izklicne cene, ki je bila določena v enaki višini, pa ni bila uspešna. To po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje uporabo drugega načina prodaje, torej javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.
Glede prepovedi nepoštenih pogojev iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pritožbeno sodišče odgovarja, da uporaba tega predpisa za osebnega dolžnika ni uporabljiva, saj je kreditne pogodbe, katerih terjatve so zavarovane z nepremičninami, ki se prodajajo v za dolžnika sporni prodaji, sklenila gospodarska družba C. d. o. o. z banko in zato zanj ne veljajo pravila ZVPot.
Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.