Ker je pravočasnost pravnega sredstva procesna predpostavka, ki jo sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja še pred njegovim vsebinskim obravnavanjem, dolžnik ne more doseči vsebinske presoje sklepa, zoper katerega se je prepozno pritožil.
Če je bil upravitelju z dnem razrešitve onemogočen dostop do spisa v elektronski obliki (preko portala e-sodstvo), to ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja. Sklepi in pisanja v postopkih zaradi insolventnosti so tudi javno objavljeni na spletni strani AJPES, zahteva za razrešitev upravitelja je bila upravitelju vročena, za preostale vloge pa bi upravitelj lahko pogled v spis na podlagi drugega odstavka 150. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
V tem primeru gre sicer za kršitve, ki same po sebi niso hujše, vendar se ponavljajo. Neprimerna komunikacija upravitelja, zamuda pri predložitvi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, posredovanje odgovora na ugovor šele po urgenci sodišča in njegovi nejasni predlogi, ki so zahtevali aktivnosti sodišča v smislu pozivanja upravitelja, kar vse se je v tem postopku že na njegovem začetku kopičilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča upočasnjuje tek postopka in so v nasprotju z interesi upnikov (da čimprej pridejo do poplačila svojih terjatev).
Upnica je dolžnikovo insolventnost utemeljevala tako na trajnejši nelikvidnosti kot tudi na prezadolženosti, dolžnik pa niti v pritožbi ni izkazal zatrjevane zmožnosti plačila, saj zgolj njegovo zatrjevanje oziroma pripravljenost poravnati upničin dolg ter njegova predvidevanja v zvezi s tem, ne zadostujejo.
Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva. Zato se bo član poslovodstva razbremenil odgovornosti za to obveznost, če bo (trdil in) dokazal, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženjske družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel preprečiti.
Po izrecni izključitvi po 346. členu ZFPPIPP sodišče ne daje posebnega soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe iz 341. člena ZFPPIPP in torej lahko upravitelj sklene prodajno pogodbo o hitro pokvarljivem blagu brez njega. Zato pa mora že ob podaji predloga za prodajo premoženja zagotoviti, da ni sklenil prodajne pogodbe z osebami iz 337. člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakonsko določen termin hitro pokvarljivo blago nedoločen pojem, ki ga napolni sodna praksa. Pri tem je treba izhajati iz namena zakonodajalca in primerljive ureditve. Nedvomno je zakonodajalec pri opredelitvi hitro pokvarljivega blaga izhajal (tudi) iz živilske panoge, kjer je hitro pokvarljivo blago: hrana ali izdelek, ki se hitro pokvari zaradi bioloških, kemijskih ali fizikalnih dejavnikov (to je na primer meso, mleko, sveža zelenjava, rože in druge rastline ter podobno). Nedvomno tudi je, da žive živali zahtevajo hitro ukrepanje, ker se v primeru njihovega zanemarjanja lahko pokažejo posledice na njihovem zdravju in posledično nastaja škoda. Vendar pa je pri pojmu hitro pokvarljivo blago v kontekstu živih živali treba izhajati tudi iz drugih področnih predpisov, ki jih urejajo. To so predvsem predpisi s področja kmetijstva in prevozništva, kjer žive živali urejajo posebej, tudi če gre za rejne živali in so kot končni proizvod namenjene za meso, kar pa je nedvomno hitro pokvarljivo blago.