Smisel zapisa pogodbenih zavez je v jasnosti, določnosti in s tem predvidljivosti ter v zaupanju v zapisano besedo. Jezik kot semantični medij mora biti v stanju nositi namen - če tega ne zmore, potem velja samo tisto, kar je zapisano. Semantičnih meja ni dovoljeno prekoračevati. Pripisovanje pogodbenemu besedilu pomen, ki ga le-ta nima, pomeni spodkopavanje avtonomije pogodbenih strank in kršitev ustavne vloge sodišča kot razlagalca obstoječega (in ne avtorja novo ustvarjenega) besedila. Kar je zapisano, je med strankama dogovorjeno. In samo to med njima tudi velja. Obveznosti ene ali druge stranke se zato ne morejo raztezati onkraj zapisanega in podpisanega.

Šteje se, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, je pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za kaj več kot le za (golo) zamudo (zamudo v ožjem pomenu), mora biti v pogodbi posebej določeno. Če ni, velja, da je pogodbena kazen dogovorjena le za zamudo v ožjem pomenu. Smisel določbe drugega odstavka 247. člena OZ je torej v tem, da razlagalcu onemogoča zapolnjevanje domnevnih "praznin" v pogodbenih določbah o pogodbeni kazni z vsebinami, ki jih ni mogoče izluščiti iz izražene pogodbene volje strank.

Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična denarna odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.

V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo lahko nato prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.

Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.

Pri presoji ustreznosti trditvenega bremena za zahtevek po 32. členu ZD zadošča (če to omogoča identifikacijo zahtevka in učinkovito obrambo nasprotne stranke), da potomec opiše vrsto posameznega dela, ga časovno uokviri in navede vlaganja, s katerimi opiše svoj prispevek k povečanju/ohranitvi zapustnikovega premoženja, ter obenem oceni vrednost prispevka. Po naravi stvari gre namreč v tovrstnih pravdah za dolgoletno skupno pridobivanje, zato bi bilo od potomca neživljenjsko pričakovati, da bi moral podrobnosti navesti, koliko ur je porabil za določena dela. Tako stališče je v skladu s 23. členom Ustave.