S tem, ko je pritožbeno sodišča glede osrednjega dejansknega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).
Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih. S to dokazno ponudbo je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno.
Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.
Ker ni ravnalo tako, je tožnika prikrajšalo v ustavnih civilnoprocesnih jamstvih iz 22. člena Ustave.
Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48 urami dodatne fizioterapije in rednimi obiski svojcev dvakrat tedensko, ob že zagotovljeni domski oskrbi, tožnici zagotovljen ustrezen obseg tuje pomoči in je bil zahtevek za povrnitev stroškov osebnega asistenta utemeljeno zavrnjen.