ZDR-1 člen 54, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/1.. KPdg člen 28, 28/1.. OZ člen 17, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.
ZUPJS člen 2, 12, 12/1, 12/1-1.. ZDoh-2-UPB7 člen 92, 93, 95, 96, 97.. ZFPPIPP-UPB8 člen 226, 381, 381/1, 382, 388.. ZŠtip-1 člen 15.. ZSDP-1 člen 70.. URS člen 50, 50/1.
otroški dodatek - državna štipendija - dohodek - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - osebni stečaj
Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim namenom ter tudi namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo upoštevanje dohodka, s katerim upravičenec oziroma družinski član zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati, v nasprotju z namenom 12. člena ZUPJS, ureditvijo in namenom osebnega stečaja ter tudi z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Stališče, da se dobiček od prodaje nepremičnin v osebnem stečaju šteje v dohodek družine za ugotovitev materialnega položaja družine za upravičenost do otroškega dodatka in državne štipendije, čeprav gre za sredstva, s katerimi zaradi osebnega stečaja ni mogoče razpolagati, je zmotno.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-3.. ZDSS-1 člen 19.
odvzem poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev postopka
V obravnavanem primeru gre za stanje pričetega postopka za delni odvzem poslovne sposobnosti, vodenim na okrajnem sodišču. Podan je procesni dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ki sodišče eksplicitno zavezuje k prekinitvi postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Navedena določba ZPP je uporabljiva tudi v sodno socialnih sporih.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1.. ZPP člen 14.. KZ-1 člen 29, 29/3, 123, 123/1, 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - bistveno zmanjšana prištevnost - policist - identično dejansko stanje - obsodilna sodba - nasilje
V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
oprostitev plačila sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - premoženjsko stanje prosilca - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Pritožnica v konkretnem pravdnem postopku nastopa kot fizična oseba, sicer pa je samostojna podjetnica. Samostojni podjetnik in fizična oseba sta isti subjekt, zato je sodišče prve stopnje pravilno pri ugotavljanju pritožničinega materialnega položaja, ugotavljalo njeno celotno premoženje (podatke o stvareh v njeni lasti, drugih premoženjskih pravicah), tudi stanje na transakcijskem račun, ki ga ima kot fizična oseba in stanje na poslovnem računu, ki ga ima kot samostojna podjetnica, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. OZ člen 135, 136, 136/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - oblika krivde - huda malomarnost - neodgovorne osebe
V sodbi VIII Ips 201/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009.
Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.
Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.
razveza zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo.
Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
ZZVZZ-UPB3 člen 23, 44a.. ZPacP člen 19.. URS člen 51.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 22, 135.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini po 44.a členu ZZVZZ je treba najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, šele nato se zavarovanca napoti na zdravljenje v tujino. Tudi povračilo stroškov zdravljenja v tujini je pogojeno z izčrpanjem pogojev s predhodno odobritvijo zdravljenja v tujini. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali pa po že opravljenem zdravljenju v tujini zahteva povračilo stroškov. V obeh primerih se ugotavlja, ali so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Pogoja izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji in pričakovanih rezulatatov zdravljenja sta predpisana kumulativno, torej morata biti za
Izčrpanost možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na konkretne življenjske primere zapolnjuje sodna praksa. Po sodni praksi se, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in enakovrednih metod, šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane le, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. Zavarovanec lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod, v katerem bo zdravstvene storitve uveljavljal, pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pa mu zagotavlja le storitve v mejah zakonov in s podzakonskimi predpisi določenih standardov. Po sodni praksi je sicer 135. člen POZZ, torej tudi sedaj veljavni 44.a člen ZZVZZ, treba razlagati v mejah priznanih pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja (23. člen ZZVZZ in 22. člen POZZ).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 35. ZKP člen 209, 209/2, 212, 212/3, 213b, 213b/1.
obiskovanje pripornika - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - sostorilstvo - begosumnost - vpliv na postopek - premestitev pripornika
Specifične okoliščine konkretnega primera, ko sta bila pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica, stike s katero zahteva, soobtoženca, ki sta bila z isto sodbo spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, ki sta jih storila v sostorilstvu, trenutno pa se nahajata v priporu iz razloga begosumnosti, utemeljujejo spoznanje, da tudi v fazi po izreku še ne pravnomočne sodbe utegne nastati škoda za postopek, ki bi se lahko udejanjila v obliki dogovarjanja pritožnika in njegove partnerke za beg.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 17, 17/3, 49, 49/2, 49/3.. OZ člen 49, 49/1, 50, 86, 86/1, 94.. ZPP člen 154, 154/2.
pogodba o zaposlitvi - izročitev pisne pogodbe - plačilo razlike plače - ničnost - sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin - odločitev o pravdnih stroških
Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.
Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.
Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična.
URS člen 2, 22, 50.. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 85/1.. ZSDP-1B člen 85, 85/3.
nadomestilo za izgubljeni dohodek - načelo enakosti - pravica do socialne varnosti - načelo enakega varstva pravic - posebna nega in varstvo - izgubljeni dohodek
Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.
Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka, ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo.
ZSPJS člen 19, 19/1, 20, 20/1.. ZODPol člen 110, 110/2.. ZODPol-C člen 110, 110/2.. ZJU člen 149.
javni uslužbenec - premestitev - razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - napredovanje
Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnikov primer podoben kot v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, v katerih je javni uslužbenec že pred formalno premestitvijo dejansko opravljal ista dela kot po premestitvi na višje vrednoteno delovno mesto. Zato je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni šlo za tipični primer premestitve po 149. členu ZJU, ampak za "uskladitev" pravnega stanja, posledično pa je bil javni uslužbenec upravičen do ohranitve napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obravnavani primer ne temelji na takšnih posebnih okoliščinah dejanskega opravljanja dela, ampak na implementaciji določb 110. člena ZODPol-C.