Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.

Toženec je posegel v skupni del stavbe: neurejeno zelenico ob bloku je preuredil v odprto teraso. Trdi, da je poseg utemeljil na soglasju več kako ¾ etažnih lastnikov. Tožnika trdita, da bi glede na 29. člen SZ-1 potreboval 100% soglasje, ki pa ga nima.

Vrhovno sodišče se je tako znašlo na subsumpcijskem razpotju, v katero izmed dveh podmnožic uvrsti spori poseg. V tisto, za katero prvi in tretji odstavek 29. člena SZ-1 zahteva soglasje več kakor ¾ etažnih lastnikov ali v tisto, za katero drugi odstavek 29. člena SZ-1 zahteva popolno soglasje.

Vrhovno sodišče je presodilo, da tlakovanje zelenic (s spremembo inštalacij) sicer presega posle rednega upravljanja, vendar pa ne pomeni spreminjanja rabe skupnih delov, marveč le njegovo izboljšanje ter za tak poseg zadošča kvalificirana večina soglasij več kakor ¾ etažnih lastnikov.

Nedobroverni graditelj je z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu. Revidentka ima zato prav, ko graja pravno stališče nižjih sodišč, po katerem graditeljičina nedobrovernost izključuje pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču.

Pripadajoče zemljišče po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se ugotovi z uporabo dveh pravil. Resnična ureditev zemljišča za nek namen (statično pravilo) utemeljuje dejanski vidik v trenutku izgradnje stavbe. Nato je treba utemeljiti še, da je bilo za ta namen tudi uporabljano (dinamično pravilo). To pomeni, da upoštevamo naknadne spremembe, in to ne le na normativni ravni (npr. spremembe prostorskih aktov), ampak tudi v naravi (npr. dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.), kar vse lahko vpliva na spremembo obsega (ali celo na njegov obstoj) funkcionalnega zemljišča stavbe. Pri uporabi dinamičnega pravila je odločilnega pomena tudi pretekla redna raba, kar kaže na povezanost kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1. Toda ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-2 ugotavljanje stanja na presečni datum (tj. datum lastninjenja), ni pomembno, kako se je zemljišče uporabljalo kasneje (razen če trditve udeležencev terjajo presojo po tretjem odstavku 44. člena ZVEtL-1).