Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.
Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.
Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.
Navedena odločitev Vrhovega sodišča in stališče, da je tudi v konkretnem primeru priposestvovanje solastniškega deleža mogoče, nista v nasprotju z opisanim konceptom in ne trčita ob logiko načelnega stališča, da zaradi nezdružljivosti posesti in idealnega (miselnega) deleža priposestovanje idealnega deleža solastnine ni mogoče.
Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži zgolj zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice - in ne nekaj drugega (aliud).
Prodajna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženko dne 22. 8. 2017 prikriva mešano (prodajno darilno) pogodbo, pri kateri je zaradi močnih subjektivnih prvin kavze tožnikova predkupna pravica izključena. Ker tožnik ni tretja poštena oseba, ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 50. člena OZ .
Tožnica uveljavlja stvarnopravni - negatorni zahtevek na izpraznitev celotnega objekta zoper toženko, ki po tožničinih trditvah uporablja njen objekt brez pravnega naslova. V tej pravdi je pomembno zgolj razmerje med njima, kljub okoliščini (še) nerešenega razmerja med lastnikoma mejašema na podlagi 47. člena SPZ, ki jo je povzročila tožničina gradnja čez mejo. V takih primerih ima vsak od mejnih lastnikov stvarno pravno varstvo na celotnem objektu kot enoviti entiteti, zoper tretjo osebo, ki objekt uporablja brez pravne podlage.
Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano.
Če opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Temu nasproti zato stoji načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki v tem kontekstu zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja.
Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).
Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.