Jezikovna razlaga prvega odstavka 512. člena OZ precej zanesljivo kaže, da nastopi položaj kršitve predkupnega upravičenja, če prodajalec stvar odsvoji oziroma prenese lastninsko pravico na tretjega.
Kar je bistveno, da je mogoče govoriti o kršitvi predkupne pravice, je, da pred iztekom roka, v katerem se predkupni upravičenec lahko izjavi, lastninska pravica v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem preide v premoženjskopravno sfero pridobitelja. Takšna razlaga tudi ne nasprotuje jezikovni razlagi besedila prvega odstavka 512. člena OZ.
Določba drugega odstavka 262. člena ZPP ne pomeni dokaznega pravila, po katerem bi se dejanske trditve pasivne stranke štele za nedokazane, nasprotnikove pa za dokazane, pač pa pomeni, da mora sodišče v oceno izvedenih dokazov, v katero morajo biti vključene vse okoliščine primera, vključiti tudi pomen okoliščine, da stranka ni bila pripravljena izpovedati – pomeni torej napotilo sodišču za prosto oceno dokazov.
Pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža v konkretnem primeru bi sodišči morali v skladu s 106. členom SPZ upoštevati uporabno vrednost podstrešja v razmerju do skupne vrednosti nepremičnine oziroma stavbe, kar je v skladu s tretjim odstavkom 182. člena SZ-1 in v konkretnem primeru obenem najprimernejša metoda za določitev solastniških deležev.
V okoliščinah konkretnega primera, ko sta graditelja gradila stanovanjsko hišo na določno opredeljenem družbenem zemljišču z ustnim soglasjem delavcev občine in jo kasneje več desetletij nemoteno uporabljala, je nelegalno zgrajen (in kasneje z izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, legaliziran) objekt mogoče obravnavati kot predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice, tj. stavbne pravice na podlagi določbe 271. člena SPZ.