Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah po ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, pri dvajsetletni priposestvovalni dobi zakonitosti posesti ni bilo treba dokazovati.
Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči kršili pravilo o prepovedi sojenja o isti stvari. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.
Vprašanje o toženčevi (ne)dobrovernosti pri pridobitvi služeče nepremičnine ni bilo zajeto v dejstvenem sklopu, ki je tvoril tožbeni temelj v pravdi, ki se je nanašala na priposestvovanje stvarne služnosti. Tožbeni zahtevek v tem postopku se ni opiral na enako dejansko (tožbeno) podlago kot v postopku III P 317/2014, saj bi toženec v tem postopku lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi dokazal, da je služečo nepremičnino dobil v dobri veri na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. Pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah 190. člen ZPP ne zavaruje pravnega položaja tožeče stranke.
Tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.
Sodišče prve stopnje je v okviru primarno postavljenega zahtevka obravnavalo le možnost ukinitve služnosti v celoti. Ko je ugotovilo, da za to ni pogojev, je v okviru podrednega zahtevka presojalo le možnost njene utesnitve. Jasno je torej, da se vsebinsko odločitev sodišča ni podvojila in s tega vidika ne gre za res iudicata.
Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.
Lastnik služeče stvari lahko zahteva, da se služnost utesni, če so izpolnjeni enaki pogoji, kot jih zakon določa za prenehanje služnosti. Stvarna služnost po prvem odstavku 222. člena SPZ preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Možnost obračanja z dvakratnim manevriranjem pomeni, da služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je podana podlaga za njeno utesnitev.
Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ). Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.
Med strankama je bil sklenjen usten dogovor o stvarnopravnih posledicah vlaganj tožeče stranke v nepremičnino tožene stranke (ureditev mansardnega stanovanja). Ker sta bili bistveni izpolnitveni ravnanji (dovolitev posegov in materialni akt gradnje) izvršeni ter manjka le še sklepno dejanje, ki naj postavi stvari na svoje (končno in dogovorjeno) mesto, je treba šteti, da sta stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti in je zato izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika.
Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge.
Sodišči nižjih stopenj nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse.