Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. Tako na podlagi ZVEtL kot na podlagi ZVEtL-1 je skupna pripadajoča zemljišča potrebno obravnavati kot izjemo. Predlagatelji s pripombami na izvedensko mnenje niso uspeli vzbuditi resnega dvoma v pravilnost izvedenkinega strokovnega izhodišča, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče.
Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ta naj bi jima nastala z okrnitvijo razgleda. Pred gradnjo blokov sta imela pogled na veduto Novega mesta, ki jo objema meander reke Krke. Sedaj tega razgleda več nimata, njuna nepremičnina pa je zaradi tega manj vredna.
Nižji sodišči sta odločitev utemeljili na pravni podlagi iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Ta določa, da je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru glede okrnitve razgleda pravni standard preseganja običajne meje ni bil materialnopravno pravilno zapolnjen že zato, ker sta nižji sodišči merilo preseganja običajnih mej vtkali v napačno materialnopravno pravilo.
Česar nižji sodišči nista storili, a bi morali, je uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank z metodo praktične konkordance. Šele če bi uporaba te metode dala odgovor, da je bilo v lastninsko pravico tožeče stranke (zaradi uresničevanja lastninske pravice tožene stranke) poseženo prekomerno (nesorazmerno), bi šlo za protipravnost posega, kar je – ker pač ne gre za položaj iz tretjega odstavka 133. člena OZ, osrednjega pomena.