Dokler ima nepremičnino, ki je bila predmet vlaganj, v posesti najemnik (vlagatelj), lastnik od izboljšanja nepremičnine ne more imeti nobene koristi (razen v primeru, da zaradi njene več vrednosti dvigne najemnino).
Ugovori o tem zakaj naj izbira metode primerljivih prodaj ne bi bila pravilna, se dejansko nanašajo na odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. O tem delu zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je revizija glede zgoraj zastavljenega vprašanja preuranjena.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da tožencu ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek za promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren (tako na primer v zadevi II Ips 75/2012).
Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da glede na to, da je šlo za prodajo kmetijskih zemljišč, to še ne zadošča za oceno o dobrovernosti toženca. Kot je Vrhovno sodišče že opozorilo v zadevi II Ips 177/2014, na katero se sklicuje toženec, dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi ZKZ. Sodišče mora v vsakem primeru posebej odločiti, ali je pridobitelj glede na kogentne določbe ZKZ in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik (glej tudi zadevo II Ips 359/2010).