Toženka je sporni prostor že ob zaključku gradnje spremenila v samostojno funkcionalno enoto, z ločenim vhodom in ločenimi odjemnimi mesti ter ga je od takrat imela v posesti in dajala v najem različnim društvom. Ta dejstva utemeljujejo sklep, da sporni prostor ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe ter da je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe. Tožnica bi morala ob taki dejanski podlagi trditi in dokazati, da je bil sporni prostor kdaj kasneje spremenjen v skupni prostor ali da je toženka z njim kakorkoli drugače razpolagala. Vendar iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da temu ustreznih dejstev ni niti zatrjevala. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zaključilo, da je na spornem prostoru kot posameznem delu stavbe pravna prednica toženke obdržala pravico uporabe, ki se je na podlagi 5. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, zaradi česar zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe njene lastninske pravice ni podana.
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je po 2. in 3. členu ZLDSP na posameznih delih stavb družbeno lastnino in s tem pravico uporabe in razpolaganja pridobil investitor gradnje. Tožena stranka je s predloženimi listinami izkazala, da je bila njena pravna prednica leta 1960 investitor gradnje večstanovanjske zgradbe, v kateri se nahaja sporni prostor. Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da je lahko investitor in lastnik (tedaj imetnik pravice uporabe in razpolaganja) kljub drugačni projektni dokumentaciji pred prodajo posameznih delov stavbe kupcem, skupen del stavbe preoblikoval v samostojen posamezni del zgradbe. Po sedaj veljavnem 109. členu SPZ lahko to stori z enostranskim pravnim poslom, sodna praksa pa priznava tudi dejansko etažiranje, brez formalnega pravnega akta.
Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka že ob zaključku gradnje prostor, ki je bil sicer po projektni dokumentaciji namenjen sobi za sestanke hišnega sveta, spremenila v poslovni prostor s samostojnim vhodom in odjemnim mestom za električno in toplotno energijo, da je ta prostor imela v posesti od zaključka gradnje in ga je od leta 1967 oddajala različnim društvom. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica le s predloženimi prodajnimi pogodbami od leta 1993 (manjkajo prve pogodbe, po katerih je pravica uporabe prešla od pravne prednice tožene stranke do družbe A., p. o.), projektno dokumentacijo, mnenjem projektanta in točkovanjem stanovanja iz leta 2014 (A7) ni uspela dokazati, da je pravna prednica tožene stranke res naknadno s prodajnimi pogodbami na etažne lastnike prenesla tudi pravico uporabe na spornem prostoru. Sodišče druge stopnje je tako pravilno odločilo, da je sporni del stavbe posebni del, da je pravna prednica tožene stranke na njem obdržala pravico uporabe in da se je na podlagi 5. člena ZLNDL njena pravica uporabe spremenila v lastninsko pravico.
Revizijsko neizpodbojne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bila toženka investitor gradnje večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja sporni prostor, in da je toženka še pred sklenitvijo stanovanjske pogodbe s tožnikom 29. 9. 1986 namembnost spornega prostora opredelila kot poslovni prostor, ga imela v posesti in dajala v najem, utemeljujejo sklep, da ta nikoli ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe A. št. 3, ampak je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe.
Očitki o procesnih kršitvah, ki so sicer dovoljeni, morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani. To pomeni, da mora stranka opredeliti procesno ravnanje nižjih sodišč, ki naj bi bilo po stališču revidenta napačno. Naloga Vrhovnega sodišča je le to, da preveri, ali je trditev o zatrjevanem procesnem dejstvu resnična ter da nato pravno presodi, ali je procesno dejstvo skladno s pravili o pravdnem postopku ali pa jih v resnici krši. Opredelitev spornega procesnega ravnanja pomeni, da revident natančno navede procesni akt sodišča, s katerim naj bi bila bistveno kršena pravila postopka oziroma da določno opredeli procesno gradivo (torej tudi, kje se to gradivo nahaja), ki naj bi bilo s strani sodišča protipravno ignorirano.
Dejstvo, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem zemljišču (24. - 26. člen). Navedena pravila namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča, o katerem govorijo navedene določbe, ni, in tako tudi ne njegovega takšnega ali drugačnega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.
Po ponovni preučitvi zadev II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 in obravnavane zadeve je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je namreč treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Tak je tudi obravnavan primer.