ZJU člen 83, 83/5. ZUS-1 člen 3, 36, 36/1, 36/1-4.
javni uslužbenec - načelnik upravne enote - razrešitev - razlogi za razrešitev - nekrivdni razlogi za razrešitev - akt politične diskrecije - procesne predpostavke za upravni spor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
ZKZ v 23. členu (prvi odstavek) na prvo mesto med predkupnimi upravičenci uvršča solastnika zemljišča, kar sta tako tožnica kot prva stranka z interesom. To pomeni, da po tej zakonski določbi nihče od njiju ne more uveljavljati svoje predkupne pravice pred drugim. V drugem odstavku istega člena ZKZ predpisuje pravila za določitev vrstnega reda med kmeti, ki so v skladu s prvim odstavkom uvrščeni na isto mesto, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na primere iz 2. in 4. točke prvega odstavka, v katerih status kmeta že sam po sebi pomeni okoliščino za določitev vrstnega reda med predkupnimi upravičenci. Drugačna razlaga bi pripeljala do očitno nesmiselne situacije, ko bi bilo mogoče pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ uporabiti le za nekatere predkupne upravičence na istem mestu (kmete), za druge pa ne. Zakon torej ne daje podlage za neposredno uporabo teh pravil v primerih, kot je obravnavani.
Iz načelnega pravnega mnenje z dne 6. 4. 2012 izhaja, da pristojna upravna enota z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Kadar ima glede na določbo 23. člena ZKZ več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, upravna enota pozove ponudnika, naj opravi izbiro. Če ta izbire v postavljenem roku ne opravi, to stori upravna enota, upoštevajoč namen zakonske ureditve predkupne pravice. Iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja izhaja, da gre za analogno rabo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je z uporabo pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ prepustil izbiro kupca prodajalcu, je torej materialnopravno pravilno.
davčni dolg - poroštvo - povezana oseba - družinski član - prenos premoženja - neodplačno razpolaganje
Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.
Dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija po opravljenem razgovoru z vlagateljem poda mnenje, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi ocene vrste in obsega osebne asistence za vlagatelja na podlagi vseh dokazov. Le golo sklicevanje na izvid in mnenje strokovnega organa zahtevi po obrazložitvi ne zadostuje, saj je odločitev o pravici do osebne asistence v pristojnosti upravnega organa in ne po njem postavljene komisije.
Izpodbijana odločba le povzame zaključek izvedenskega mnenja brez obrazložene utemeljitve, kako je bil upoštevan varnostni vidik in specifična narava duševne bolezni. Pri tem nekritično sledi mnenju komisije, ne da bi pojasnila, kako je bilo ocenjeno dejstvo, da tožnik potrebuje pomoč tudi ponoči zaradi prisluhov in suicidalnih misli. Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.
Tožnik pri postopku komisije ni sodeloval, kar pomeni, da se ni mogel izjaviti o ključnem dokazu v postopku - izvedenskem mnenju. Ker izvedensko mnenje predstavlja ključni dokaz za odločitev o osebni asistenci, predstavlja kršitev te pravice absolutno bistveno kršitev pravil.
Organ se pri tem sklicuje na tretji odstavek 20. člena ZOA, vendar ne pojasni, zakaj okoliščina nezaključenega zdravljenja predstavlja oviro za dodelitev osebne asistence, še posebej ker ZOA takšnega pogoja ne predvideva. Prvostopni organ se ni opredelil do vsebine predloženih dokazil ter ni ugotovil dejanskega stanja glede tožnikovih potreb po osebni asistenci.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. S tem pa ni več podan njegov pravni interes za tožbo.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sistemske pomanjkljivosti so podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.
URS člen 14. ZSZ člen 62, 62/1. GZ-1 člen 3, 3-1š. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 14, 15.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - razlaga zakona
V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je po Zakonu o stavbnih zemljiščih in Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86) upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode, ki se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti.
državljanstvo RS - državljanstvo z naturalizacijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - prekinitev bivanja
Za zdravljenje v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe gre lahko le v primeru storitev, ki jih izvedejo zdravstvene ustanove. Neutemeljene so tako tožnikove navedbe, da je treba navodilo osebne zdravnice, da v času začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni odpotuje v BiH, ker je tam zanj lahko skrbela njegova mama, v Sloveniji pa je takrat živel sam, šteti za napotitev v tujino s strani zdravstvene institucije v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo.
Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-d.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Odreditev prepovedi vstopa za obdobje petih let samo po sebi še ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - trditveno in dokazno breme - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.
Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.
Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.