Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Pri sklepih o podaljšanju pripora gre za meritorno odločitev.
Določbe V. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v kazenskem postopku, ne utemeljujejo zaključka Organa, da so v postavkah tega poglavja zajeta tudi opravila posveta s stranko, pregleda spisov listin in druge dokumentacije. Navedena opravila so v primeru kazenskega postopka zajeta v XXI. poglavju OT, v tar. št. 39/1.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
Zaradi prometne varnosti lastnik zemljišča ob občinski cesti ne sme saditi drevja in ostalega rastja ter je dolžan odstraniti samoniklo vegetacijo, ki preseže navedeno višino.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti.
Tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Zakonodajalec je s 89. členom ZIUPOPDVE zapolnil pravno praznino in poenotil pravila vračila ter nadzora za sorodne COVID-19 ukrepe. Čeprav ZIUZEOP ni izrecno vključen v teh določbah, gre po vsebini za enake oziroma primerljive položaje, zato ga je treba obravnavati enako. Zato mora organ pri presoji izpolnjenosti pogojev za pridobitev upravičenja iz 22. člena ZIUZEOP upoštevati tudi določbo drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-15 in sodna praksa.6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Aktivno legitimiran je samo tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
V obravnavanem primeru tako pride v poštev (le) obnova postopka zaradi opustitve udeležbe, predlog za obnovo postopka iz tega razloga pa je tožnica tudi (kot sama navaja) že vložila.
Tožnica v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa (sicer utemeljeno) ugovarja, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka in ne, da o njih sploh ni odločilo. Sodišče je torej z sodbo že odločilo o stroških postopka (v celoti). Napačne odmere stroškov pa ni mogoče sanirati z dopolnilnim sklepom. Iz tega razloga je tožničin predlog za dopolnitev sklepa glede stroškov postopka neutemeljen.
Drugi odstavek 113. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da gredo stroški v breme upravnega organa v vsakem primeru, ko se je postopek končal z ustavitvijo, tj. za stranko ugodno, pač pa je treba upoštevati tudi razlog, zakaj je prišlo do ustavitve postopka.
V primerih, ko pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ni mogoče zaključiti, da je stranka s tem, ko je izpolnila svojo obveznost, priznala njen obstoj, če je zoper odločbo vložila pritožbo. Iz dejstva, da je pritožbo vložila, namreč nedvoumno izhaja, da se z naloženo obveznostjo ni strinjala, a jo je morala izpolniti še pred dokončnostjo odločbe, saj je bila odločba izvršljiva.