prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva - razlog smotrnosti - različna sodna praksa - obrazložitev odločbe - razlaga zakonske določbe - podrejene obveznice - imetnik podrejenih obveznic - banka - Banka Slovenije - predhodno vprašanje
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021.
Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem. Obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.
zaščita pred vznemirjanjem - uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni deli stavbe v etažni lastnini - ločenost pravic na stavbi (stavbišču) in na (ostalem) pripadajočem zemljišču - predhodno vprašanje
Tožnica je navajala in izkazala, da je lastnica (oziroma etažna lastnica) nepremičnine, na kateri je prvi toženec postavil vetrolov, in da dovoljenja (soglasja) za to ni dala. To zadošča za utemeljenost negatorne tožbe.
Z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih dne 24. 7. 1997 je odpadla podlaga za razlago, da je funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine. V spornem obdobju je bil edini nujni skupni del etažne lastnine stavbišče. Če se dokaže namen in volja prejšnjega in novega lastnika (dela) stavbe, da si prejšnji lastnik pridrži lastninsko pravico na delu pripadajočega zemljišča stavbe, je ob obstoju določenih okoliščin ugovor o ločenem pravnem prometu stavbe (stavbišča) in (preostalega) pripadajočega zemljišča po tem presečnem datumu lahko utemeljen.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00070624
ZDSS-1 člen 70, 70/1. ZIZ člen 270, 270/1. ZUP člen 7.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo
Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe.
Če sodišče ne bi imelo na voljo izvedenca z znanji obeh strok, bi moralo imenovati dva izvedenca in bi bili stroški celo višji na račun dvojnega študija spisa in prilog, eventualnega pridobivanja dodatne dokumentacije, materialnih stroškov ipd.
V tem primeru je šlo za dva medsebojno ločena dela, ki sta vsak zase zaključena celota.
spor majhne vrednosti - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv sodišča na dopolnitev predloga - vročanje sodnih pisanj - vročitev sodnega pisanja - fikcija vročitve - vročilnica kot dokaz - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nedopolnjenega predloga
Iz vročilnice je razvidno, da je bil dne 18. 5. 2023 opravljen poskus vročitve spornega sklepa sodišča z dne 16. 5. 2023 toženi stranki, a sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti, zato je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in o roku 15 dni, v katerem jo mora prevzeti. Tožena stranka tudi v tem roku sodnega pisanja ni prevzela, zato ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 5. 6. 2023. Opisani postopek poskusa vročitve nedvoumno dokazuje, da se je toženi stranki sporni sklep vročalo v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP.
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
motenjski spor - varstvo soposesti - izvrševanje soposesti - prenehanje motenja - rok za vložitev tožbe - dovoljena samopomoč
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
podjemna pogodba - pogodba o delu - napake dela - zamenjava strešne kritine - strešna kritina - grajanje napak - ustno grajanje napak - skrita napaka - zamakanje strehe - notificiranje napake - jamčevalni zahtevek - rok za jamčevanje za napake
Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.
Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00069319
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 4, 6, 7, 7/1, 7/1-1, 17, 17/1, 17/1-1, 18, 19, 25, 66, 81. ZPP člen 18, 18/3, 51, 51a, 51a/2, 51a/3, 337, 337/1.
sklep o nepristojnosti - izpodbijanje sklepa o zavrženju tožbe - mednarodna pristojnost - pojem potrošnika - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - obratovalni stroški in stroški upravljanja - pogodbeno razmerje - kraj izpolnitve pogodbe - potrošniški spor - stalno prebivališče toženca - pristojnost za potrošniške pogodbe - izbira pristojnosti - dogovor o pristojnosti - nedovoljena pritožbena novota
Sporno pogodbeno razmerje ne izpolnjuje že osnovnih kriterijev za potrošniški spor iz prve točke 17. člena Uredbe, zato varovalna pristojnost ni podana.
Ker tožnik trdi, da je svoje pogodbene obveznosti do toženke izpolnjeval v Sloveniji, in je z vložitvijo tožbe izbral tukajšnje sodišče, je skladno z določbo druge alineje prve točke 7. člena Uredbe za razsojanje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - nasprotna tožba - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Ker so zmagali tožniki s svojo tožbo in toženci s svojo tožbo, so skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni toženci povrniti tožnikom njihove stroške za tožbo na ugotovitev obstoja oporoke, tožniki pa tožencem njihove stroške, ki so jih imeli s tožbo za razveljavitev oporoke. Stroški, ki so nastali tožnikom s tožbo, tožencem pa z nasprotno tožbo, so enaki, zato je pravilna izpodbijana odločitev, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.
zavarovalnina - nastanek škode - zdravljenje v tujini - premoženjsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti od zavarovalnine - splošni pogoji
Tožnik stroškov bolnišničnega zdravljenja ni plačal in torej zanje, ne glede na zatrjevani poziv bolnišnice za plačilo računa, ni bil oškodovan. Ker mu zatjrevana škoda ni nastala, ni upravičen do zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00082092
ZPP člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286. ZLPP člen 50, 50/4. SPZ člen 19, 44, 44/1. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZV-1 člen 182, 182/1. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - osnovna sredstva - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - javno dobro - status javnega dobra - grajeno javno dobro - vodotok - aktivna in pasivna legitimacija strank - presoja utemeljenosti ugovora - lastninsko preoblikovanje - kapitalska družba - stranski intervenient - intervencijski interes - prekluzija - stroški pravdnega postopka
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069614
ZIZ člen 53, 55, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. OZ člen 134, 134/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 15, 15/3, 15/5, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nedenarna terjatev - poseg v osebnostne pravice po tisku - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - javni interes - legitimen cilj - kontekst objave - relativna javna oseba - dobra vera
Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.
Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja.
Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.
Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti.
Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde.
Če toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela.