Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe, s sprejeto pravno kvalifikacijo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1, ki nima ustreznega odraza v konkretnem opisu, uporabilo materialnopravno določbo, ki je ne bi smelo uporabiti. Napačno uporabljena pravna kvalifikacija pa se v obravnavanem primeru izkazuje kot taka, ki je v škodo obtoženca, ne le iz razloga višje predpisane kazni, pač pa tudi, ker je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, na katero napotuje konkreten opis, predpisana zaporna kazen do treh let, kar pomeni, upoštevaje določbo 4. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 in desetletni zastaralni rok, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženca nista ravnala po očitku, ampak sta izvršila določena druga ravnanja, ki pa niso predmet očitka. Ob izostanku ustrezne spremembe obtožnega akta s strani tožilstva bi prvostopenjsko sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga, ker dejanji obtožencema nista dokazani, ne pa prevzeti tožilske funkcije in samo, izven očitka, ugotavljati, na kakšen v ključnem drugačen način od tistega, ki je zaveden v očitku, sta obtoženca vendarle prispevala k nastanku prepovedane posledice oziroma k poskusu, da bi le-ta nastala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070252
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 285c, 285c/1, 450a, 450b, 450c, 450č.
velika tatvina - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek
Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.
začasna odredba po uradni dolžnosti - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - stiki otroka s staršem - izvrševanje stikov - zavračanje stikov - začasna ureditev stikov - začasna ukinitev stikov - ponovna vzpostavitev stikov - konfliktnost med starši - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - strokovna pomoč - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - ukrepi za varstvo koristi otroka - preprečitev škode - največja korist otroka - visoka ogroženost otroka - poseg v ustavno varovane pravice - človekove pravice in temeljne svoboščine - kolizija ustavno varovanih pravic - načelo najmilejšega ukrepa
Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov oziroma kateri ustavni pravici dati prednost. V konkretnem primeru so si v navzkrižju ustavne pravice udeležencev iz 35. in tretjega odstavka 51. člena Ustave in ustavna pravica otroka do posebnega varstva (56. člen Ustave). Okoliščine konkretnega primera prepričljivo potrjujejo, da je poseg sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v ustavne pravice udeležencev dopusten, ker zasleduje ustavno utemeljen/dopusten cilj - varstvo koristi otroka, ki mu nastaja škoda, ki je povezana z ravnanji in opustitvami njegovih staršev. Taka omejitev ustavnih pravic udeležencev je torej dopustna, ker je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Taka so tudi stališča sodne prakse, ki poudarja, da je terapija dragocen pripomoček za reševanje medsebojnih razmerij, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka, oziroma ko je potrebna zaradi zavarovanja pomembnejše koristi - dobrobiti otrok.
ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. ZPP člen 7, 8, 212.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojak - zadostna trditvena podlaga - dokazna ocena - narava dela - delna razveljavitev sodbe
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost, oziroma da mu za vsak posamezen dan pripada odškodnina v vrednosti osmih ur dela.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 181, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dopustnost ugotovitvene tožbe - utemeljenost odpovednega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje
Sodišče prve stopnje, ki je podrobno izvedlo dokaze o načinu izvajanja kontrole izdelkov pri toženki, je ugotovilo, da ni bilo mogoče, da bi tožnik lahko sam pokril vsa dela in naloge preveritve kakovosti s stoodstotnim nadzorom izdelkov in proizvodnega procesa, da na posameznih oddelkih proizvodnega procesa glede na način dela ni bilo stoodstotnega nadzora izdelkov, da toženka ni imela notranjih aktov, ki bi regulirali obseg kontroliranih proizvodov in kvaliteto, da tožnik ni imel odredbe, da pregleda čisto vsak izdelek, ter da je delovni proces pri toženki potekal tudi na način, da je tožnik pregledal prvi kos in naključne kose, nato pa so delavke na končni montaži neustrezne kose izločile, tožnik pa jih je pregledal upoštevajoč določene kriterije.
Če zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi le delodajalec, delavec pa vztraja pri reintegraciji in ne postavi tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila za primer odločitve po 118. členu ZDR-1, sodišče nima podlage za to, da bi samo, po uradni dolžnosti prisodilo delavcu to denarno povračilo.
ZIZ člen 15, 29.b. ZPP člen 142, 142/3, 149, 154, 154/1, 165, 165/1, 224, 224/1, 224/4, 365, 365-2, 366.
izvršba - verodostojna listina - zakonska fikcija vročitve - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - osebno vročanje - zanikanje prejema - konkretizirano izpodbijanje vročilnice - izpodbijanje zakonske domneve - vročanje sodnih pisanj - ugovor se šteje za umaknjen - sodna taksa za ugovor - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - dokazovanje plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme
Dolžnik zgolj s posplošenimi in dokazno nepodprtimi navedbami, da ni prejel nobene pošte za plačilo sodne takse in da še nima uradnega naslova oziroma je v fazi pridobivanja uporabnega dovoljenja za objekt, v katerem stanuje, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi pošiljke je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Prav tako dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o kasnejšem plačilu sodne takse. Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in kasnejše plačilo sodne takse posledic domneve umika ne more več odpraviti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bil dolžnik v plačilnem nalogu na posledice neplačila sodne takse v določenem roku izrecno opozorjen.
Le okoliščina, da je tožena stranka po ustanovitvi sprejela obveznost, ki je sicer nastala že pred njeno ustanovitvijo, sama po sebi ne pomeni sklepanja poslov v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Iz določila 477. člena ZGD-1, ki se nanaša na plačilo ustanovitvenih stroškov v družbi z omejeno odgovornostjo, ne izhaja, da bi bilo plačilo stroškov ustanovitve družbe družbenikom prepovedano in niti, da bi moralo biti takšno plačilo predvideno v družbeni pogodbi.
V kolikor je zakoniti zastopnik tožene stranke sklenil pogodbo s tožečo stranko za plačilo stroškov, povezanih z ustanovitvijo družbe, brez ustreznega sklepa družbenikov (preko svojih pooblastil), to samo po sebi na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva. Tožena stranka namreč ni dolžna preverjati, ali ima zakoniti zastopnik vsa pooblastila oziroma ustrezne podlage (sklep družbenikov) za sklenitev takšne pogodbe.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prijava terjatev v stečajnem postopku
Ker je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je prenehal razlog za prekinitev postopka v tem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen, nadaljuje.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - rok za dopolnitev tožbe - opozorilo na posledice zamude roka - prepozna dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe
Pritožnik ne trdi, da mu sklep z dne 23. 3. 2023 ne bi bil vročen niti da na posledice nepravočasne dopolnitve tožbe ne bi bil opozorjen. Trdi le, da je bil prepričan, da je dopolnitev tožbe oddal znotraj v sklepu določenega 15 dnevnega roka, vendar ne navede nobenega opravičljivega razloga za zatrjevano zmoto. Pritožnikovi trditvi, da je za zamudo zvedel šele ob prejemu sklepa o zavrženju tožbe, tako ni mogoče slediti.
ZPP člen 337, 337/1. ZDR-1 člen 137, 138, 138/1, 138/2.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo - nedovoljena pritožbena novota
Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - neizbrani kandidat
Nepravilno je stališče tožnice, da ima kot edina prijavljena kandidatka na prosto delovno mesto v primeru odločitve delodajalca, da z njo ne sklene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravnice, za katerega izpolnjuje vse pogoje, poleg odškodninskega na voljo tudi zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je skladno z določbo petega odstavka 200. člena ZDR-1 sodno varstvo neizbranemu kandidatu pred pristojnim sodiščem dopustno le v primeru, če ta meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070247
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-3. ZPP člen 163, 163/6, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
spor zaradi motenja posesti - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - namen regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop - sodna praksa - predpostavke - nastanek težko nadomestljive škode - trditvena podlaga - pavšalne navedbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
V sodni praksi je enotno stališče, da velja pri izdaji regulacijskih začasnih odredb restriktivni pristop. Namen te vrste začasnih odredb ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
Odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar pa se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila.
Sodišče je nepravilno presojalo ugotovljeno dejansko stanje, da je bila pojasnilna dolžnost v danem primeru opravljena ustrezno. Potrošniki morajo biti seznanjeni s strani banke tako, da poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti, ki ima za njih določeno korist, takšno kreditiranje lahko zanje pomeni tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bodo morda težko nosili. Pri tem je treba upoštevati dolgoročnost posojila in potrebna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba jasno povedati, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice
spor iz družinskih razmerij - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - preprečevanje stikov - ureditev stikov med starši in otrokom - nadzorovani stiki - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - največja korist otroka - spremenjene okoliščine - izvedensko mnenje
Glede na družinsko situacijo in poročila CSD o nadzorovanih stikih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka kombinacija v korist otroka. Čeprav so (tudi) nadzorovani stiki (kar je bila sicer običajna praksa v primeru nenadzorovanih stikov, ki so bili določeni ob sobotah) pogosto odpadli iz neutemeljenih razlogov na strani nasprotne udeleženke, pa kombinacija nadzorovanih in nenadzorovanih stikov zagotavlja več možnosti, da se bodo stiki izvedli, ker glede na pretekle izkušnje obstaja večja verjetnost, da bo nasprotna udeleženka otroka na nadzorovani stik pripeljala.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070347
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
delo v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - podaljšanje roka za izvedbo del - neoprava družbeno koristnega dela
Povsem nekritično namreč zanemari dejstvo, da je izključno z nadaljnjimi lastnimi, pravno nevdržnimi ravnanji, torej z odklonskim obnašanjem v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestanih prostostnih kaznih, ki so mu bile pravnomočno izrečene v zvezi z njegovo deliktno preteklostjo, korektno opravil naloženo mu delo v splošno korist na temelju predmetne kazenske zadeve. Avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanj ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno dejanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni z nadaljnjim izvrševanjem novih kaznivih dejanj zapravil.
plačilo za dejansko delo - policist - dokazna ocena - mejna kontrola - zadostna trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - odsotnost z dela
Ni mogoče šteti, da bi delavec z opravljanjem določene naloge, ki niti ne sodi v okvir pogodbe o zaposlitvi, daljše obdobje opravljal nalogo po nalogu nadrejenega delavca, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka. Enako neutemeljeno se zavzema, da bi se za odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež, tudi izobraževanje in praktični postopki samoobrambe) štelo, da je tožnik opravljal delo svojega delovnega mesta oziroma da ne bi bil upravičen do razlike, saj je nadomestilo plače, ki mu pripada, odvisno od plače v preteklem obdobju, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje.
ukrepi za varstvo koristi otroka - nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti - omejitev starševske skrbi - kolizijski skrbnik otroka - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo po uradni dolžnosti, ker je ocenilo, da je nadaljevanje postopka potrebno za zavarovanje koristi A. A.
Ker je bilo ugotovljeno, da starša ne zmoreta ustrezno poskrbeti za koristi A. A., sedaj njene pravice v in koristi v postopku varuje kolizijska skrbnica, ki v njenem imenu podaja tudi trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu.
ugovor krajevne nepristojnosti - krajevna pristojnost - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Pritrditi je potrebno razlogom izpodbijanega sklepa, da je okrajno sodišče odločilo o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti (na podlagi prvega odstavka 436. člena v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZKP), ki je bil po pritožbi razveljavljen s sklepom višjega sodišča, saj se od izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu okrajno sodišče ne more več po uradni dolžnosti razglasiti za krajevno nepristojno, medtem, ko je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o obdolženčevem ugovoru krajevne nepristojnosti, katerega je podal ob ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (na podlagi 441. člena ZKP). Ugovor krajevne nepristojnosti po 441. členu ZKP pa se sme podati do začetka glavne obravnave.
Kljub razveljavitvi sklepa okrajnega sodišča (s katerim se je po uradni dolžnosti razglasilo za krajevno nepristojno) zaradi ustalitve krajevne pristojnosti z izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu, mora sodišče upoštevati četrti odstavek 445.č člena ZKP, ki določa, da se po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu postopek nadaljuje po določbah 439 do 443.a člena ZKP. Navedena določba zajema tudi 441. člen ZKP, ki določa, da se ugovor krajevne nepristojnosti sme podati do začetka glavne obravnave, ki pa v predmetni zadevi še ni razpisana.
pritožbene novote - pristop k dolgu - zastaranje - izvršilni stroški - izvršba na podlagi verodostojne listine - novela ZIZ-L - novela ZPP-E - tek zakonskih zamudnih obresti - sklep o pravdnih stroških - solidarnost dolžnika - pretrganje zastaranja
258. člen ZFPPIPP določa le, da se zastaranje terjatve „do stečajnega dolžnika“ pretrga s prijavo v stečajnem postopku. Toženka ni bila stečajni dolžnik, v čigar stečaju je upnica priglasila terjatev, in tudi ni porok (glej od 1012. do 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), saj je poroštvo povsem drug institut, zato zanjo ne velja določba o pretrganju zastaranja iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Toženka je pristopnica k dolgu po 432. členu OZ in kot takšna ima status solidarne (so)dolžnice. Solidarnost dolžnikov OZ ureja v določilih od 395. do 405. člena. Prvi odstavek 403. člena OZ med drugim izrecno določa naslednje: „če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča.“
Skladno z zgoraj pojasnjeno nesamostojnostjo posamičnih obročnih plačil sicer enotnega dolga namreč ni mogoče uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ.
Po uveljavitvi novel ZIZ-L in ZPP-E obstojijo drugačna procesna dejstva, ki so v tem, da je bil prvotno izdani sklep o izvršbi s strani izvršilnega sodišča v celoti razveljavljen, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in da je bilo o pravdnih stroških odločeno šele s sodbo sodišča prve stopnje. Ves ta čas je bila obveznost povrnitve pravdnih stroškov neobstoječa ter nenazadnje, ker je šlo za pravdo v teku, po temelju in višini negotova. Zato zapadlosti oziroma nastanka dolžniške zamude v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov ter posledičnega teka zakonskih zamudnih obresti ni več mogoče vezati na deveti dan po vročitvi (v celoti razveljavljenega) sklepa o izvršbi. Zapadlost, zamuda in tek obresti od izvršilnih stroškov so odvisni od odločbe sodišča, s katero je bilo o teh stroških odločeno. V konkretnem primeru gre za izpodbijano sodbo in v njej določen paricijski rok za plačilo pravdnih stroškov, katerih del so postali izvršilni stroški.