Da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer mora informacija izvirati iz delovnega področja organa, ki mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.
Tožnica je zavezana k posredovanju dokumentov le v delu, v katerem ti kažejo na njeno delovanje v okviru opravljanja javne službe. Kadar določen dokument vsebuje tako informacije, povezane z opravljanjem javne službe kot tudi informacije, ki s tem niso povezane, se posredujejo le tisti izseki dokumenta, ki predstavljajo informacije javnega značaja. Ostale dele dokumentov lahko tožnica prekrije, saj jih v okviru določb ZDIJZ ni zavezana posredovati prosilcu. S prekritjem dela dokumenta, ki ne predstavlja javne službe, se dokument kot tak ne spreminja in se ne "predrugači", saj se prosilcu posredujejo točno tiste informacije, ki jih dokument že vsebuje, vendar v obsegu, v katerem informacije kažejo na izvrševanje javnih nalog.
Pravni učinki izpodbijanega sklepa na dan odločanja o tožnikovi tožbi so nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijani sklep nedvomno (več) ne posega. V takem položaju pa si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava izpodbijanega sklepa, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa ni več mogoče za odločbo (in posledično izpodbijani sklep), izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo izpodbijani sklep in ga v ponoven postopek vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki ne obstaja več. Sodišče še pripominja, da tožnik ni uveljavljal zahtevka na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti je odvisen od okoliščin konkretnega primera.